19. člen ZDDV-UPB4

Ker se na podlagi drugega odstavka 19. člena ZDDV šteje, da je bilo z izdajo računa blago kupcu (v Republiki Sloveniji) dobavljeno, in je s tem trenutkom nastala tudi obveznost obračuna DDV, ni več možna oprostitev DDV-ja pri izvozu blaga v smislu 1. točke 31. člena ZDDV. Revident blaga ni odpeljal izven Skupnosti v svojem imenu (kot prodajalec), ampak v imenu kupca.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ v postopku inšpiciranja ugotovil, da tožnica ni obračunala in plačala DDV od dajanja v najem premičnin. V danem primeru je med strankama sporno, ali je bila tožnica dolžna izdati račune ter obračunati in plačati DDV za najem premičnin. Navedba tožnice, da ni bila lastnica premičnin, za katere naj bi se sklenila najemna pogodba, ni utemeljena in ne vpliva na drugačno odločitev ob nesporni ugotovitvi dejanskega stanja, da je šlo za dajanje premičnin v najem.

Iz določb 71. člena ZDDV izhaja, da je za obračun davčne obveznosti s prometnim davkom bistvena oprava storitev do 30.6.1999, ne pa plačilo še neopravljene storitve. Vnaprej plačane storitve, ki so bile opravljene po 1.7.1999, je treba šteti kot predplačila in od njih obračunati DDV po stopnji 19%. Za obračun davčne obveznosti je torej ključen čas izpolnitve obveznosti, to pa je, ko so gradbene storitve opravljene.

Iz 1. točke 31. člena ZDDV izhaja, da je plačila DDV oproščena dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj izven Skupnosti prodajalec ali druga oseba za njegov račun. V konkretni zadevi so bili motorni čolni prodani na ozemlju RS fizičnim osebam, ki so državljani RS, in šele potem izvoženi. Tožeča stranka je samo opravila izvoz in je ob izvozu ni bilo mogoče šteti za lastnico navedenih plovil. Ob takšnih ugotovitvah ne more uveljavljati oprostitve plačila DDV po 1. točki 31. člena ZDDV, saj je treba citirano določbo razumeti tako, da bi bila tožeča stranka oproščena plačila DDV v primeru, če bi pri izvozu nastopala kot lastnik blaga, ki se je izvozilo.

Čeprav je revident izdal (nepopoln) račun, na podlagi katerega naročnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV, nastane obveznost revidenta (izvajalca storitve) za obračun izstopnega DDV.

Pravilna je opredelitev pritožbenega organa, da gre v obravnavanem primeru za promet blaga po 3. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, po kateri se za promet blaga šteje tudi izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje oziroma na podlagi prodajne pogodbe z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najkasneje ob plačilu zadnjega obroka. Za razmejitev prometa storitev od prometa blaga je pomembna izključno kvalifikacija po tej zakonski določbi. Elementi zakonskega dejanskega stanu so izročitev blaga kupcu v posest, dogovorjen bodoči prenos lastninske pravice in obročno odplačevanje. Ker zgoraj navedeno pravilo 3. točke 2. odstavka 4. člena ZDDV tovrstne transakcije, ko je po preteku določenega obdobja dogovorjen prenos lastninske pravice, izrecno opredeljuje kot promet blaga, se ne glede na možne vmesne civilnopravne učinke pogodbe dobava delov operacijskih miz, kot v obravnavanem primeru, šteje po ZDDV za obdavčljivi promet blaga, pri čemer davčna obveznost nastane že z izročitvijo blaga nasprotni stranki.

Pravila o popravku obračunanega DDV gre razumeti tako, da se nanašajo tudi na primere, ko pogodba po izdaji računa sploh ni realizirana. To smiselno izhaja že iz samega sistema DDV, po katerem se izstopni DDV odmeri na vsaki stopnji v dobavni verigi do končnega kupca in se hkrati pri vsakokratnem prejemniku blaga, ki je davčni zavezanec, uveljavlja odbitek tega davka (kreditna metoda). Predhodno obračunan DDV s strani prodajalca je pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV pri kupcu. Pri popravku obračunanega DDV gre za obratni postopek. Predhodni popravek vstopnega DDV pri kupcu je pogoj za popravek obračunanega DDV pri prodajalcu. Pri tem pa dejstvo, ali je do dobave tudi dejansko prišlo, ni odločilno. Pomembno je, da je davčni zavezanec v času popravka izstopnega DDV razpolagal s kupčevo pisno izjavo, da je popravil odbitek vstopnega DDV. V nasprotnem niso podane materialno pravne predpostavke za popravek obračunanega DDV.

Pri prehodu iz sistema prometnega davka na davek na sistem dodana vrednost (DDV) se je spremenila davčna obravnava finančnega leasinga. Po ZPD se je ta obdavčeval kot promet storitev, po ZDDV pa se obdavčuje kot promet blaga. Na podlagi 3. odstavka 72. člena ZDDV morajo dajalci finančnega leasinga, ki so pogodbe o tej vrsti leasinga sklenili še v času veljavnosti ZPD (pred 1.7.1999), te pa se bodo iztekle po uveljavitvi ZDDV, plačati prometni davek po stopnjah iz ZPD, ob poplačilu terjatev, v petih dneh po prejemu plačila, vendar najkasneje do 30.6.2000. Do tega datuma morajo davčni zavezanci - dajalci finančnega leasinga plačati prometni davek po ZPD, tudi če se pogodbe o finančnem leasingu še niso iztekle do tega datuma.

Prejeti predujmi so v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi morala tožnica v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.

Davčni zavezanci se ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače.

V obravnavanem primeru ne gre za dvojno obdavčenje, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč za dva obdavčljiva prometa po ZDDV, zato sodišče sklicevanje tožnika na prakso ES in prepoved dvojne obdavčitve in načelo nevtralnosti kot brezpredmetno zavrača. V zadevi ni sporno, da tožnik, kot prejemnik storitev na premičnini (opremi), ki jo je opravil tuji dobavitelj, ki nima zastopnika v Sloveniji in ki jo je tožnik v naslednjem prometu prodal, po treh prejetih računih tega tujega dobavitelja ni obračunal in plačal izhodnega DDV. Tudi po mnenju sodišča je bil v tem primeru najprej opravljen promet storitev tujca na območju RS na premičnini in je pravna podlaga za obdavčitev tožnika z DDV v 3. d) točki drugega odstavka 17. člena ZDDV v povezavi z nastankom obveznosti po 2. oz. 3. odstavku 19. člena ZDDV in plačnikom DDV po 2. točki 12. člena ZDDV.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je obveznost obračuna davka nastala, ko so bile gradbene storitve opravljene, in ne takrat, ko je bil izstavljen in plačan račun.

Za ugotovitev tožnikove davčne obveznosti je v primeru, da računov dejansko ni poslal stranki, pomembno, ali je za to stranko v mesecu juliju 2000 opravil kakšno storitev, saj bi v primeru, da jo je, ne glede na to, da računa ne bi poslal stranki, zavezan plačilu DDV (19. člen ZDDV). Tožena stranka pa, kot izhaja iz upravnih spisov, pri stranki IMP Klima montaža ni opravila poizvedb, ali je tožnik v mesecu juliju 2000 pri njih opravil kakšne storitve oz. ali jim je poslal račun.

Sodišče se strinja s trditvijo tožnika, da je iz zahtevku za vračilo DDV predloženega računa razvidno, kdaj so bile storitve opravljene, zato je utemeljitev tožene stranke, da zahtevku za vračilo DDV ni mogoče ugoditi, ker tega podatka na računu ni, nepravilna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da predložen račun ni izdan skladno z določbo 1. odstavka 19. člena ZDDV, po kateri mora davčni zavezanec DDV obračunati takrat, ko je storitev opravljena, česar pa davčni zavezanec v obravnavanem primeru ni storil.

Promet blaga iz enega carinskega skladišča v drugega ni neobdavčljiv. Promet blaga, opravljen na slovenskem davčnem, območju je obdavčljiv, če z zakonom ni predvidena oprostitev plačila DDV. Pri tem ni relevantno, ali ima blago carinski status in ali je promet opravila tuja ali domača pravna ali fizična oseba, temveč dejstvo, da je oseba zavezana obračunu in plačilu DDV po določbah ZDDV.

Sporno v zadevi je, ali ima tožnik pravico do vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV oziroma ali je tožnik blago, torej tovorna vozila uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Tožena stranka v zvezi s prenosom lastništva na tretjo osebo ni posebej pojasnila svojega stališča (s tem, da potrjuje odločitev prvostopnega organa), da tožnik vozil ni uporabljal za namene opravljanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ni posebej ugotavljala, ali je tožnik z aneksom opravil kakšen promet, temveč je opredelila aneks kot podlago ugotovitvi, da tožnik navedenih vozil ni uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti in s tem razlog za nepripadanje odbitka vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV.

V kolikor gre za fiktivne račune (tožena stranka govori o fiktivnem dobavitelju), kar bi pomenilo, da se pri tožniku ni zgodil poslovni dogodek nabave goriva, kar zatrjuje drugostopni organ, bi to moralo biti razvidno tudi iz drugih relevantnih podatkov, tako pri prejemniku kot izdajatelju računov oz. z navzkrižnimi kontrolami tudi pri prejemnikih računov, ki jih je izdal AAA, d.d.. Zgolj neujemanje evidence knjige izdanih računov s knjigo prejetih računov pri prejemniku še ne kaže samo po sebi na neizvršitev prometa pri tožniku.

Prejeti predujmi so torej v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi moral tožnik, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.