152.b člen ZJU-B

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno le, ali tožnica od toženca uveljavlja plačilo pogodbene kazni v skladu z 38.a. členom ZZZ-1. Dejstvo, ali je tožnica morda z drugimi diplomati sklenila drugačen dogovor kot s tožencem, ni pravno odločilno. Primerjana položaja diplomatov in drugih javnih uslužbencev sta že v osnovi različna, v bistvenem pa se razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja. V takšnem primeru ni mogoče ugotoviti neskladja s splošnim načelom enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogodbena kazen, kot je določena v 38.a členu ZZZ-1, ni nesorazmerno visoka, in upošteva ekvivalentnost obveznosti in dajatev ter tudi specifiko delovnopravnih razmerij. OZ v 252. členu določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Ta določba temelji na načelu pogodbene volje strank (pogodbeno dogovorjene kazni, kjer stranki sami določita višino ali način izračuna pogodbene kazni). V obravnavani zadevi pa gre za zakonsko in ne pogodbeno določeno višino kazni, ki takšno ekvivalenco obveznosti dejansko že inherentno upošteva na ustav

Tožnik je bil v času od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 zaposlen (izključno) na delovnem mestu „obrambni ataše v B.“. Na njem je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZObr opravljal vojaško službo in posledično, skladno s prvim odstavkom 48. člena ZObr, imel status vojaške osebe. Ker je dne 26. 1. 2021 hkrati izpolnil tudi pogoje za starostno upokojitev, mu je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kogentno določbo dvanajstega odstavka 92. člena ZObr ter izrecen dogovor pravdnih strank v 10. členu Pogodbe o delu v tujini, zakonito izdala izpodbijano odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Neutemeljeno je stališče pritožbe, da 14. člen ZFDO daje podlago za vrnitev državnega sekretarja na delo k prejšnjemu delodajalcu. ZPos namreč takšno pravico izrecno določa v 37. členu, medtem ko ZFDO takšne določbe nima. ZFDO in ZPos na identičen način urejata le pravico državnega funkcionarja oziroma poslanca v primeru, ko njegova vrnitev na delo ni mogoča iz objektivnih razlogov (14. člen ZFDO in 38. člen ZPos). Ker ZFDO ne daje pravice do vrnitve na delo, bi drugačna razlaga, torej takšna, za katero se zavzema tožnik, pomenila arbitrarno odločanje sodišča, ki za svojo odločitev ne bi imelo podlage v ZFDO.

Ker je v določbi petega odstavka 24. člena in v določbi 25. člena ZJU določeno, da javni uslužbenec, ki se ne strinja z odločitvijo o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, uveljavlja pravno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, je tožniku sodno varstvo v primeru kot je obravnavani, tudi v primeru reševanja začasne odredbe zagotovljeno v delovnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in ne upravno sodišče.

Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.

Iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena ZJU, temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU, zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU).

Drugi stavek 19/1 člena ZSPJS določa, da se v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, temu javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ta določba je pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred le v primeru, ko je prehod na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu z uvrstitvijo v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo, posledica premestitve, ne pa tudi posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo javni uslužbenec sprejme. Tožnica zato ni upravičena do uvrstitve v 50. plačni razred že iz razloga, ker na novo delovno mesto ni prišla s premestitvijo, temveč s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (ki je bila ponujena v podpi

Iz določbe 152.b člena ZJU je povsem nedvomno, da se položaj („status“) javnega uslužbenca v času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ne spremeni. O mirovanju pravic se z delodajalcem dogovori kot javni uslužbenec in po prenehanju mirovanja se kot javni uslužbenec „takoj vrne na delovno mesto, ki ga je opravljal pred pričetkom mirovanja“. V primeru, da delodajalec odklanja izvršitev svoje zakonske in dogovorjene obveznosti, lahko tak delavec uveljavlja svoje pravice le kot javni uslužbenec. Torej po postopku, kot ga določa ZJU.

Poklicno opravljanje podžupanske funkcije se res ne opravlja na podlagi formalne sklenitve delovnega razmerja, temveč neposredno na podlagi imenovanja pristojnega organa občine. Poklicni funkcionarji so tako glede opravljanja funkcije v specifičnem položaju, iz tega naslova pa jim gredo tudi povsem podobne pravice, kot so značilne za delovno razmerje (pravica do plače, priznanje delovne dobe, pravica do vključitve v socialna zavarovanja itd.). Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa predstojnika z dne 13. 7. 2007, izdanega v smislu določb 152.b člena ZJU, pravno veljavno soglašala z mirovanjem tožnikovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za čas, dokler bodo tožniku priznane pravice v smislu delovnega razmerja na podlagi poklicnega opravljanja podžupanske funkcije in na možnost vrnitve tožnika na njegovo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, ki ga je tožnik dosegel pred mirovanjem pravic.

Dogovor o mirovanju pravic iz delovnega razmerja, ki sta ga sklenili stranki za čas, ko bo tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, daje tožniku (delavcu) manj pravic, ko so določene z ZJU, saj določa pravico do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja le, če do tega pride iz nekrivdnih razlogov. Takšna določba sporazuma ni veljavna, ampak je treba neposredno uporabiti zakonsko ureditev, po kateri se lahko delavec, ki mu pravice iz delovnega razmerja mirujejo (tožnik), vrne na delo k prvotnemu delodajalcu (toženi stranki) ne glede na razlog, zaradi katerega mu je delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo.