127. člen ZGO-1-UPB1

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa to ni vedno v vseh primerih.

Tožnik se sklicuje na dodatne podatke, da del zemljišča pomeni „površino ceste“ in da je del zemljiške parcele, na kateri leži gradbena parcela, tudi kmetijska površina. Vendar pa glede na opredelitve pojma stavbnega zemljišča oziroma gradbene parcele v zakonih in podzakonskih aktih ti podatki na opredelitev površine gradbene parcele ne vplivajo, saj je opredeljena s površino, ki je določena s prostorskim aktom in v skladu s tem opredeljena tudi v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Glede na določbe Pravilnika se pri odmeri komunalnega prispevka kot površina stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele objekta, ki pa je ni mogoče enostavno enačiti z velikostjo zemljiške parcele. Površina parcele objekta je namreč lahko enaka površini zemljiške parcele, kadar je objektu določena lastna parcela, lahko pa predstavlja le njen del. Parcelo objekta sestavlja del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče) in zemljišče na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Pojem gradbene parcele pravno ni identičen pojmu skupnega dela stavbe v etažni lastnini, saj je za to, da določena nepremičnina pridobi lastnost skupnega dela stavbe v etažni lastnini, potreben še ustrezen akt (pravni posel ali sodna odločba) in vpis v zemljiško knjigo, kar predstavlja konstitutivni pogoj.

Sodišče v upravnem sporu ne preverja medsebojne skladnosti različnih podzakonskih aktov, saj gre v prvi vrsti za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnika bi zato morala navesti konkretne razloge, iz katerih izpodbijana odločba ni skladna s tem ali onim podzakonskim aktom, za katere zatrjujeta medsebojno neusklajenost. Ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala gradbeno parcelo, določeno v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, je v skladu z določbami ZPNačrt in Pravilnika. Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt, to je stavbišče, in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Pri izračunu komunalnega prispevka mora organ pri odmeri v prvi vrsti upoštevati parcelo, kot je (oziroma če je) določena. V tem pogledu je treba upoštevati četrti odstavek 127. člena ZGO-1B, po katerem se za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, ki je bil z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja določen pod gradbena parcela ali funkcionalno zemljišče.

Toženka je pri določitvi velikosti parcele izhajala iz stališča, da je velikost parcele po Odloku o progamu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica, ki - kot je bilo obrazloženo - po vsebini ustreza pojmu gradbene parcele oziroma parcele objekta, enaka velikosti katastrske parcele, na kateri stoji objekt. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, bi morala toženka v primeru, kot je obravnavani, šteti, da parcela objekta ni določena, v takem primeru pa jo je po tretjem odstavku 7. člena Odloka treba določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Če tudi to ni mogoče, se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, kot določa tudi 5. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Sklicevanje toženke izključno na površino katastrske parcele, brez ugotovitve oziroma obrazložitve, da oziroma zakaj je treba vso to površino šteti za gradbeno parcelo v smislu prejšnje obrazložitve, je materialnopravno napačno.

Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost navedenega Odloka oziroma programa opremljanja. ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb, je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt). Projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za zadevne aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim

Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka temelji na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt). Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnik v tej smeri ni postavil kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost Odloka oziroma programa opremljanja. ZPNačrt ne daje podlage za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnik smiselno uveljavlja z navedbami, da bo toženka iz naslova komunalnega prispevka prejela več, kot je vložila v predmetno komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komuna

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se glede na določbe ZPNačrt, Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Nova Gorica komunalni prispevek odmeri od celotne površine stavbnega zemljišča, ali le od tistega dela, na katerem stoji objekt in dela, ki je namenjen rabi tega objekta?

Gradbena pacela je zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt (stavbišče) in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Čeprav ZPNačrt izrecno ne določa, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora upravni organ v ponovljenem postopku odločanja o odmeri komunalnega prispevka, upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS, izrecno navedena v sodbi X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015, odločiti na podlagi predpisa, veljavnega v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka. Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je skladno z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako v vseh primerih.