39. člen ZVPot-UPB2

Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila kamera kupljena kot dodatek oz. dodatna oprema, a vendar ne gre za "dodatek" v smislu strešnega prtljažnika ali dodatno vgrajene vlečne kljuke. Vzvratna kamera je, kot je splošno znano, integrirana v vozilo, slika je vidna na zaslonu na armaturni plošči, sam sistem pa je povezan z računalnikom vozila. Kamere zato ni mogoče povsem enostavno in brez posledic odmontirati, kar kaže bolj v smer sestavine kot pritikline.

Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila. Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.

Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti. Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.

Po 71. členu ZVPot je mogoče v upravnem postopku odločati o spornih razmerjih iz obligacijskega prava, o katerih sicer odločajo sodišča v pravdnem postopku. Že iz tega sledi, da je treba razlagati določbo drugega odstavka 71. člena ZVPot tako, da mora biti ugotovljena napaka in tudi vse ostale za odločitev relevantne okoliščine.

Dopis z dne 2. 7. 2012 je imel vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, zato se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato prvostopenjski organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo, ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja. Prvostopenjski organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik kot izvajalec storitve je zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapi

Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti

Dne 10. 3. 2010 uveljavljane nepravilnosti skladno z načelom proste presoje dokazov niso dokazane, poleg tega pa tožnica v tem delu ni ravnala po postopku, predvidenem v določbi 39. člena ZVPot, kar pomeni, da posledično niso bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 71. člena ZVPot. Ti pogoji niso izpolnjeni niti v delu tožničinega zahtevka z dne 10. 3. 2010, ki se nanaša na zahtevo za dokončanje del (izpolnitev pogodbe), saj je po določbah ZVPot mogoče uveljavljati varstvo le v primeru izpolnitve z napako, zahtevka, ki se nanaša na neizpolnitev pogodbe, pa tožnica v upravnem postopku ne more uveljavljati.

Nepopravljive poškodbe, ki so trajno in očitno skazile videz oblačila (temni madeži na sprednjem, izrazito vidnem delu oblačila), namenjenega vsakodnevni rabi, je šteti za uničenje oblačila, saj za nošnjo ni več primerno. Zato je potrebno uporabiti 40. člen ZVPot, ki določa, da mora podjetje ob uničenju proizvoda, ki mu je bil dan v popravilo, vzdrževanje ali dodelavo, potrošniku plačati odškodnino v višini drobnoprodajne cene novega proizvoda. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica neupravičeno zavrnila potrošnikovo zahtevo po povrnitvi zneska za plačano blago, obstoj napake pa je bil z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu in izvedeniškim mnenjem nedvomno dokazan, so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 71. člena ZVPot za izdajo odločbe, s katero je tožena stranka tožnici odredila, naj ugodi potrošnikovi zahtevi.

Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ravnanja potrošnika in tožeče stranke ob upoštevanju določb ZVPot-UPB2 v zvezi z obveznostmi potrošnika in prodajalca ter določilom 39. člena ZVPot-UPB2 treba šteti, da med potrošnikom in prodajalcem ni bilo spora o obstoju stvarne napake na vozilu.

Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje imelo prav, ko je štelo, da obstoj napake ni bil sporen ter da je potrošnik zahteval vračilo plačanega zneska za opravljeno storitev, tožeča stranka pa je to zahtevo neupravičeno zavrnila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah pa je inšpekcijski organ imel podlago za izdajo ukrepa po določbi 71. člena ZVPot.