10.b člen ZZZDR-UPB1

Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je pravilna odločitev, da se mladoletni otrok z začasno odločbo odvzame staršem in se namesti v krizni center. Namen tega ukrepa je v zagotovitvi pogojev za zdravo rast in razvoj otroka ter mu omogočiti varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

S trditvami, da v dednem dogovoru ni izražena prava dedičeva volja, je mogoče izpodbijati dedni dogovor s tožbo za njegovo razveljavitev in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Če dolžnik ne vloži sam predloga za začetek postopka osebnega stečaja, je v primeru, če predlaga stečaj njegov upnik, praviloma interes dolžnika, da predlogu nasprotuje. V tem smislu je tudi pritožba, ki jo je za dolžnika vložil skrbnik za poseben primer, dovoljena. Sodišče prve stopnje bi moralo po izdaji sklepa o nadaljevanju postopka pretehtati, ali je v korist ali v škodo dolžnika, da je zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja že vložil pravočasen ugovor, česar ni storilo oziroma tega v razlogih sklepa ni obrazložilo. Dejstvo pa je, da je dolžniku v korist, če predlogu pravočasno ugovarja, ker si s tem zagotovi sodelovanje v kontradiktornem postopku in s tem možnost, da je slišan. Sicer pa mora sodišče o vsaki vlogi stranke odločiti.

ZUS-1 za uveljavljanje napak odločbe, ki imajo za posledico ničnost, ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje takega akta. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na ničnost. Čeprav je bil torej prvi tožnik seznanjen z načinom vročanja, saj je o tem sam predložil omenjeni dopis CSD, pa v pritožbi nepravilnosti v tej smeri ne zatrjuje, niti jih ni v tožbi. Zato zgolj s pavšalno trditvijo, da ni prejel odločb o posvojitvi, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o pravnomočnosti izpodbijanih odločb, ki pomeni, da je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zanj potekel, še preden je vložil predmetno tožbo.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo. Ker iz pravnomočnega sklepa o dedovanju med drugim izhaja, da so zakoniti dediči, med njimi prva in druga tožnica iz tega upravnega spora, sklenili nov dedni dogovor, ki ga je CSD odobril, si revidentki v tem upravnem sporu niti z ugoditvijo reviziji ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi ne izkazujeta več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

Ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti odločitve in razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, Vrhovno sodišče meni, da je pravni interes za revizijo, ki sta ga revidentki sicer imeli ob njeni vložitvi, prenehal.

Zaradi nujnosti zadeve (3. odst. 10.b člena ZZZDR) bi drugostopenjski organ moral o tožnikovi pritožbi odločati prej kot v splošnem roku 2 mesecev. Tudi na posebno zahtevo tožnika z dne 18. 2. 2013 v nadaljnjih 7 dneh organ ni odločil o pritožbi. Zato je tožba zaradi molka organa utemeljena.