Zakon o upravnih taksah (uradno prečiščeno besedilo) (ZUT-UPB1)

Ta zakon ureja plačevanje upravnih taks (v nadaljnjem besedilu: takse) za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah (v nadaljnjem besedilu: dokumenti in dejanja) pri upravnih organih. Takse se plačujejo samo za tiste dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa tega zakona.

Z upravnimi organi (v nadaljnjem besedilu: organi) iz prejšnjega člena so mišljeni: 1. organi državne uprave in organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter 2. podjetja in druge organizacije ter posamezniki, kadar na podlagi javnih pooblastil odločajo o upravnih zadevah.

Določbe tega zakona se ne uporabljajo za plačevanje taks oziroma pristojbin, če je njihovo plačevanje drugače urejeno z veljavno mednarodno pogodbo. V primeru iz prejšnjega odstavka morajo biti mednarodne tarife taks oziroma pristojbin objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije. Če mednarodne pogodbe pooblaščajo države pogodbenice, da same določijo višino taks za dokumente in dejanja, določene na podlagi take mednarodne pogodbe, pa ti dokumenti in dejanja niso določeni v taksni tarifi tega zakona, lahko višino teh taks določi Vlada Republike Slovenije. Upravne takse po tem zakonu se ne zaračunavajo za upravna dejanja in dokumente, za katere je s predpisi Evropske skupnosti določen poseben način plačevanja stroškov dela organov ali za katere je s predpisi Evropske skupnosti določeno, da se opravijo oziroma izdajo brezplačno.

Taksni zavezanec je tisti, ki s svojo vlogo uvede upravni postopek oziroma na katerega zahtevo se opravijo dejanja ali izdajo dokumenti, predvideni v taksni tarifi. Če je za isto takso več taksnih zavezancev, je njihova obveznost nerazdelna. Če se na zahtevo taksnega zavezanca, ki vsebuje več zahtevkov, izda dokument, ki se nanaša na več zadev in za katerega je treba plačati takso, se plača taksa tolikokrat, kolikor je v vlogi zahtevkov.

Če ni v taksni tarifi drugače določeno, nastane taksna obveznost: 1. za vloge – takrat, ko se vložijo pri pristojnem organu; če so dane na zapisnik pa takrat, ko se zapisnik sestavi; 2. za odločbe, dovoljenja, sklepe, soglasja in druge dokumente – takrat, ko se vloži zahteva, naj se izdajo; 3. za upravna dejanja – takrat, ko se vloži vloga, naj se opravijo. Ne glede na prejšnji odstavek nastane taksna obveznost za dokumente in dejanja iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka, za katere se višina takse ne more določiti ob vložitvi vloge, v trenutku, ko upravni organ pridobi podatke potrebne za določitev višine takse, nikakor pa kasneje kot v trenutku izdaje dokumenta iz 2. točke oziroma izvršitve dejanja iz 3. točke prejšnjega odstavka.

Takse se praviloma določajo v točkah. Taksna tarifa lahko določi, da se v posameznih primerih taksa določi v odstotku od vrednosti predmeta. V točkah se določa tudi vrednost predmeta, kadar je ta osnova za odmero takse, če ni s tem zakonom drugače določeno. Vrednost točke po tem zakonu znaša 17 tolarjev. Taksna tarifa lahko določi, da se konzularne takse, ki se plačujejo v tujini, določijo v evrih. Tako določene takse se preračunajo v valuto države, v kateri se takse plačujejo po uradnem tečaju, ki velja v tej državi na dan nastanka taksne obveznosti.

Takse se plačujejo v taksnih vrednotnicah (upravnih kolkih) ali gotovini oziroma z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi instrumenti. Takse ni mogoče plačati s taksnimi vrednotnicami, če: 1. mora taksni zavezanec plačati takso nad zneskom, določenim s predpisom iz 9. člena tega zakona; 2. je v taksni tarifi določeno, da je treba plačati takso v gotovini, 3. plačuje takso taksni zavezanec v tujini ali 4. če mora taksni zavezanec plačati takso za dokument ali dejanje v elektronskih upravnih zadevah. Takse, ki se plačujejo v gotovini oziroma z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi instrumenti, se plačujejo v tolarjih, razen v primeru, ko taksni zavezanec iz tujine ali v tujini zahteva dokument ali dejanje, za katerega se plača taksa. V tem primeru se taksa plača po ustrezni tarifni številki v tuji valuti pri diplomatskem ali konzularnem predstavništvu v tujini, po katerem se taksnemu zavezancu vročajo dokumenti. Takse, ki jih plačujejo taksni zavezanci iz tujine, v primeru, da vložijo vlogo po pošti pri pristojnem organu, pa v državi, kjer odpošljejo vlogo ni diplomatskega ali konzularnega predstavništva Republike Slovenije, se plačujejo po ustrezni tarifni številki v valuti države, kjer je bila vloga odposlana po pošti. Takse, ki so v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena plačane v tuji valuti, se preračunavajo v tolarje po uradnem tečaju, ki velja v Republiki Sloveniji za to valuto na dan nastanka taksne obveznosti.

Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, če ni za posamezne primere s tem zakonom drugače določeno.

Če je v taksni tarifi predpisano, da se taksa plača od vrednosti predmeta, je osnova za odmero takse vrednost, ki je navedena v vlogi ali listini; če vrednost v vlogi ali listini ni navedena ali pa je navedena nepravilno, ugotovi vrednost organ, za katerega delo se plača taksa.

Če se na zahtevo taksnega zavezanca izda dokument, za katerega je treba plačati takso, v dveh ali več izvodih, se za drugi in vsak nadaljnji izvod plača taksa kot za prepis. Taksa po prejšnjem odstavku ne sme biti večja od takse za prvi izvod. Za izvod dokumenta, ki se v postopku, uvedenem na zahtevo taksnega zavezanca, sestavi za potrebe samih organov, se ne plača takse.

V odločbi ali dokumentu, za katerega je bila plačana taksa, je treba navesti, da je taksa plačana, v kakšnem znesku in po kateri tarifni številki. Plačilo takse za dokumente, izdane po vlogah iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona, potrdi pisno na samem dokumentu organ, po katerem se vročajo dokumenti in ki je takso pobral. Organ mora priložiti dokumentu, ki ga izda na zahtevo taksnega zavezanca iz tujine, dva izvoda spremnega dopisa, v katerem je naveden znesek takse, ki jo mora taksni zavezanec plačati pri diplomatskem ali konzularnem predstavništvu.

Na dokumentih, ki se izdajajo brez takse, mora biti navedeno, v kakšen namen se izdajajo in po kateri določbi tega zakona so oproščeni plačila takse. Dokumenti iz prejšnjega odstavka se smejo uporabiti v druge namene šele, če je zanje plačana za ta namen predpisana taksa.

Organ, ki prejme ali neposredno sprejme od taksnega zavezanca vlogo ali drug dokument, za katerega ni plačana taksa ali je taksa plačana v prenizkem znesku, obvesti taksnega zavezanca o obveznosti za plačilo upravne takse, o znesku takse, ki jo je zavezanec dolžan plačati in o roku, v katerem mora biti taksa plačana. Rok za plačilo takse ne sme biti daljši od 15 dni. Če taksni zavezanec ne plača upravne takse v skladu s prejšnjim odstavkom, mu organ, ki je pristojen za odločanje o zahtevi, pošlje taksni opomin, naj v 15 dneh od prejema opomina plača redno takso in takso za opomin. Pristojni organ vzame v postopek tudi nekolkovane ali premalo kolkovane vloge, vendar odločbe oziroma drugega akta ni mogoče vročiti taksnemu zavezancu, preden ne poravna takse, vključno s takso za opomin. Ne glede na prejšnji odstavek pristojni organ vroči taksnemu zavezancu odločbo, s katero mu nalaga določeno obveznost, odločbo ali drug akt s katerim zavrne ali zavrže zahtevek taksnega zavezanca ter odločbo o pritožbi. Neplačana ali premalo plačana taksa se izterja v skladu z 19. členom tega zakona.

Kdor je plačal takso, ki je ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso v višjem znesku, kot je predpisan, ali je plačal takso za dokument ali dejanje, ki ga organ iz kakršnihkoli vzrokov ni izdal ali opravil, ali za pritožbo, ki ji je organ ugodil, ima pravico do povrnitve vse oziroma preveč plačane takse. Kdor je plačal takso za vlogo in takso za dejanje ali dokument, ki ga organ iz kakršnihkolih vzrokov ni opravil ali izdal, ne more zahtevati vračila takse za vlogo, s katero je zahteval, naj se dejanje opravi ali dokument izda. Ne glede na prvi odstavek tega člena, taksni zavezanec, ki je plačal takso za dokument ali dejanje, ki ga organ ni izdal ali opravil, ker je bil postopek ustavljen na zahtevo ali z opustitvijo ali opravo kakšnega dejanja taksnega zavezanca, potem ko je bil izveden že celotni ugotovitveni postopek, ne more zahtevati vračila takse za ta dokument ali dejanje. Postopek za povrnitev se začne na podlagi pisne zahteve taksnega zavezanca, če preveč plačana taksa ne presega 200 točk, v primeru večjih zneskov pa se postopek začne po uradni dolžnosti. O povrnitvi takse odloča organ, ki vodi postopek na prvi stopnji. Taksa se povrne iz državnega proračuna oziroma proračuna občine.

Taksni zavezanec lahko zahteva vrnitev takse z zahtevkom, ki ga vloži najpozneje v 60 dneh od dneva, ko je bila taksa pomotoma plačana oziroma od dneva, ko je izvedel, da dejanje ni bilo opravljeno ali dokument izdan oziroma od dneva, ko je bila izdana odločba, s katero se je ugodilo pritožbi. Vrnitve takse ni več mogoče zahtevati po preteku dveh let od dneva, ko je bila plačana.

Če je treba takso prisilno izterjati, organ, ki vodi postopek, o tem pisno obvesti davčni organ, ki je krajevno pristojen za taksnega zavezanca. Po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka davčni organ izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se taksa prisilno izterja. Taksa se prisilno izterja po predpisih, ki veljajo za prisilno izterjavo davkov. Neplačane takse se prisilno ne izterjajo, če znesek neplačane takse v posamezni zadevi ne presega zneska, ki je z davčnimi predpisi določen kot znesek, za katerega se ne opravi prisilna izterjava. Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, carinske takse, takse s področja trošarin in druge upravne takse, ki jih zaračunavajo carinski organi izterja carinski organ v skladu s tem zakonom in predpisi, ki se nanašajo na izterjavo carinskega dolga oziroma trošarin.

Pravica izterjati takso zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi morala biti plačana. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma takso prisilno izterjati pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse in je dano v vednost taksnemu zavezancu. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo takse.

Tuji državljani imajo pod pogojem vzajemnosti, po predpisih o taksah enake pravice, kot jih imajo slovenski državljani.

Za dokumente in dejanja v postopkih, ki se uvedejo po uradni dolžnosti, se v postopku na prvi stopnji ne plača takse.

Takse ne plačujejo: 1. država in državni organi, 2. samoupravne lokalne skupnosti in njihovi organi, 3. tuja diplomatska in konzularna predstavništva v diplomatskih in konzularnih zadevah, pod pogojem vzajemnosti, 4. mladoletniki v vseh postopkih, ki se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij, 5. taksni zavezanci – posamezniki v slabih premoženjskih razmerah – razen taks po tarifni številki 11, po točki 1.f, 1.g, 2.d, 2.e, 3.c in 3.d tarifne številke 12, po tarifnih številkah 14 in 19, ter tarifnih številkah iz XI. in XII. poglavja taksne tarife tega zakona, 6. taksni zavezanci – za potrdila oziroma podatke iz uradnih evidenc, ki jih organ v okviru upravnega postopka v skladu s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/02) sam pridobi od drugega organa, 7. taksni zavezanci za vloge, potrdila in odločbe v postopku za povrnitev škode v skladu s predpisi, ki urejajo odpravo posledic naravnih nesreč.

Plačevanja taks so v določenih zadevah oproščeni: 1. podjetja in druge organizacije ter posamezniki – pri izvrševanju javnih pooblastil; 2. dobrodelne in invalidske organizacije ter organizacije za samopomoč – za dokumente in dejanja v zvezi z izvajanjem namena, za katerega so ustanovljene; 3. društva, ki jim je podeljen status društva v javnem interesu – za dokumente in dejanja v zvezi z opravljanjem njihovih dejavnosti, ki so v javnem interesu; 4. ustanove, ustanovljene v skladu z veljavnimi predpisi – za dokumente in dejanja v zvezi z izvajanjem njihovega dobrodelnega ali splošno koristnega namena, za katerega so ustanovljene; 4.a sindikati – za dokumente in dejanja v postopkih zastopanja interesov delavcev ter v postopku za pridobitev pravne osebnosti in lastnosti reprezentativnosti sindikata; 5. invalidi, za katere je določeno v zdravstvenem spričevalu, da smejo voziti le prirejeno vozilo – v postopku za pripustitev k vozniškemu izpitu, za vozniško dovoljenje in za izdajo ter podaljšanje veljavnosti vozniškega in prometnega dovoljenja; 6. brezposelne osebe – v postopku uveljavljanja pravic iz naslova obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti; 7. učenci osnovnih šol, vajenci in dijaki v srednjem izobraževanju ter študentje – za dokumente in dejanja v zvezi s šolanjem; 8. osebe, ki podarijo svoje premoženje državi ali samoupravni lokalni skupnosti ali se odpovejo lastninski pravici na zemljišču ali stavbi v korist države ali samoupravne lokalne skupnosti ali pa brezplačno odstopijo državi ali samoupravni lokalni skupnosti kakšno drugo stvarno pravico na nepremičninah – v postopku v zvezi s prenosom lastnine in drugih stvarnih pravic; 9. tujci, za dokumente in dejanja, določena v mednarodnih sporazumih, ki veljajo v Republiki Sloveniji; 10. tujci, v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča; 11. javni socialno-varstveni zavodi in pravne ter fizične osebe, ki na podlagi koncesije v skladu s predpisi socialnega varstva opravljajo socialno-varstveno dejavnost – v zvezi z opravljanjem te dejavnosti. Pristojni organ po uradni dolžnosti zagotavlja izvajanje določb tega poglavja, med drugim tudi na podlagi podatkov, ki jih predloži taksni zavezanec. V dvomu pristojni organ pozove taksnega zavezanca, da predloži dokazila za uveljavljanje taksne oprostitve.

Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah iz 5. točke 23. člena tega zakona se štejejo: – prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, – prejemniki denarnega dodatka po predpisih socialnega varstva ter – prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb. Status upravičenca iz prejšnjega odstavka dokazujejo taksni zavezanci s pravnomočno odločbo. Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah se štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila iz prvega odstavka tega člena, izpolnjujejo pa vse predpisane kriterije za prejemke iz prvega odstavka tega člena. Taksni zavezanec mora v postopku, v katerem zahteva taksno oprostitev dokazati, da izpolnjuje zahtevane kriterije. Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah se štejejo tudi obsojenci, ki bi bili ob odpustu s prestajanja kazni zapora v skladu z zakonom upravičeni do enkratne denarne pomoči. Obsojenec na prestajanju kazni zapora je lahko, glede na višino denarja, ki ga zasluži z delom med prestajanjem kazni, oziroma glede na vsoto denarja, ki ga hrani kot obvezni prihranek v zavodu, oproščen plačevanja taks po tem zakonu.

Za dobrodelno organizacijo oziroma za organizacijo za samopomoč iz 2. točke 24. člena tega zakona se šteje neprofitna organizacija, ki je v skladu z veljavno zakonodajo ustanovljena z namenom, določenim s predpisi socialnega varstva.

Kadar se začne postopek na zahtevo več oseb, od katerih so nekatere oproščene plačila takse, plača v takem postopku takso tisti, ki plačila takse ni oproščen. Ne glede na prejšnji odstavek, plača oseba, ki ni upravičena do taksne oprostitve, v primerih, ko se taksa odmerja po vrednosti predmeta, takso samo od njej pripadajočega dela vrednosti predmeta.

Taks so oproščeni naslednji dokumenti in dejanja: 1. predlogi, prijave, obvestila in druge vloge, vložene zaradi zagotavljanja javne koristi; 2. prošnje za pomilostitev in odločbe o takih prošnjah ter prošnje za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni in odločbe o takih prošnjah ter pritožbe obsojencev zoper odločbe o disciplinski kazni; 3. dokumenti in dejanja v postopku za pridobitev dokaza o slabih premoženjskih razmerah, kot podlaga za priznanje oprostitve plačila stroškov v upravnem oziroma sodnem postopku; 4. dokumenti in dejanja v postopku za vračilo nepravilno ali preveč plačanih davščin in drugih obveznih dajatev; 5. dokumenti in dejanja v postopku za popravo napak v odločbah, drugih listinah in uradnih evidencah; 6. dokumenti in dejanja v volilnih postopkih; 7. (črtana); 8. prijave in vpisi v matične knjige; 9. vse vrste prijav (napovedi) in njihovih prilog za odmero davkov ter dokumenti in dejanja za uveljavitev z davčnimi predpisi uvedenih oprostitev in olajšav; 10. prijave in zahtevki za vpis v ali izbris iz davčnih registrov ter potrdila oziroma odločbe o vpisu v oziroma izbrisu iz registra; 11. dokumenti in dejanja v postopku arondacije in komasacije zemjišč; 12. dokumenti in dejanja za uveljavitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega varstva; 13. dokumenti in dejanja za uveljavitev socialno-varstvenih pravic; 14. dokumenti in dejanja v zvezi z uveljavljanjem pravic do družinskih prejemkov; 14.adokumenti in dejanja v zvezi z uveljavljanjem osebnih stikov med otroci in starši; 14.bdokumenti in dejanja v postopku za izdajo parkirne karte; 15. dokumenti in dejanja v postopku za uveljavitev pravic, ki so z zakonom priznane invalidom, vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja; 15.adokumenti in dejanja v postopku izdaje gradbenih dovoljenj v okviru varstva vojnih grobišč; 16. dokumenti in dejanja v zvezi z urejanjem delovnega razmerja; 17. dokumenti in dejanja v zvezi z izdajanjem, izpolnjevanjem in podaljševanjem pomorskih knjižic; 18. dokumenti in dejanja v zvezi z ureditvijo državljanskih dolžnosti in pravic pri obrambi države oziroma varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; 19. prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča; 20. dokumenti in dejanja v zvezi z razlastitvijo premoženja in denacionalizacijskimi postopki; 21. izvirne diplome, spričevala ter druge listine o uspešno končanem izobraževanju, razen njihovih dvojnikov in prepisov; 22. dokumenti in dejanja v zvezi z varstvom kulturnih spomenikov in naravnih vrednot; 23. vloge naslovljene na varuha človekovih pravic in druge institucije za prošnje in pritožbe; 24. vloge, s katerimi se zahteva posredovanje državnega tožilca; 25. dokumenti in dejanja v postopku za pokop ali prekop umrlih ali prenos posmrtnih ostankov; 26. dokumenti in dejanja, s katerimi se urejajo razmerja med štipendistom in tistim, ki daje štipendijo; 27. dokumenti in dejanja v zvezi s pristopom k strokovnemu izpitu pred državnimi organi; 28. dokumenti in dejanja v zvezi z izdajo in podaljšanjem potnih listin, ki se izdajajo po mednarodni pogodbi.

Prihodki od taks, plačanih v gotovini, doseženi pri organih državne uprave so prihodek državnega proračuna. Prihodki od taks, plačanih v gotovini, doseženi pri organih občin so prihodek proračunov občin. Prihodki od taks, plačanih v kolkih, se vplačujejo na ustrezne vplačilne račune odprte za vplačevanje javnofinančnih prihodkov, razporejajo pa se v delitvenem razmerju 70% v dobro državnega proračuna in 30% v dobro občinskih proračunov, če ni z zakonom o izvrševanju državnega proračuna določeno drugače. Prihodki iz prejšnjega odstavka, ki pripadajo občinam, se razporedijo na posamezne občine glede na delež proračuna posamezne občine v proračunih vseh občin v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi podatkov za predpreteklo leto. Razmerja iz prejšnjega odstavka ugotavlja ministrstvo, pristojno za finance.

Vlada Republike Slovenije lahko zaradi upoštevanja mednarodno sprejetih obveznosti ali začasno, za dobo največ enega leta zaradi prilagajanja izjemnim razmeram (naravne in ekološke nesreče, nalezljive bolezni rastlin in živali, bistveno spremenjene razmere na tržišču ipd.) zviša ali zniža višino upravnih taks, in sicer največ do 50% števila točk posamezne takse iz tarifnih številk 52 do 59, 61 in 62a. Taksa iz 62. tarifne številke se obračuna od spremenjene višine takse iz prejšnjega odstavka.

Nadzor nad izvajanjem tega zakona izvaja ministrstvo, pristojno za finance in druga ministrstva, vsako v mejah svojega delovnega področja. Zakon o upravnih taksah – ZUT (Uradni list RS, št. 8/2000) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Za dokumente in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, se plača taksa po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Če je bila do uveljavitve tega zakona plačana taksa za dokumente ali dejanje, ki bo opravljeno po uveljavitvi tega zakona, se taksa po tem zakonu ne doplača, preveč plačana taksa pa se ne vrne. Če po uveljavitvi tega zakona organ druge stopnje razveljavi odločbo, ki jo je organ prve stopnje izdal, preden je začel veljati ta zakon, se za odločbo organa prve stopnje taksa ne doplača, preveč plačana taksa pa se ne vrne.

Upravni kolki, ki so bili natisnjeni pred uveljavitvijo tega zakona se lahko uporabljajo tudi za plačevanje taks po tem zakonu.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o upravnih taksah (Uradni list SRS, št. 7/72, 23/77, 11/79, 23/82, 18/85, 33/85 – popr., 24/88, 1/90, Uradni list RS, št. 33/90 – popr., 20/91 in 12/92) ter Zakon o plačevanju določenih upravnih taks (Uradni list RS, št. 34/91-I in 13/93). Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati Zakon o zveznih upravnih taksah (Uradni list SFRJ, št. 5/72, 70/87, 68/84, 74/87 in 46/89) in Zakon o tarifi zveznih upravnih taks (Uradni list SFRJ, št. 77/87 in 63/89). Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Odredba o določitvi zneskov konzularnih taks, ki jih v tujini pobirajo diplomatska in konzularna predstavništva Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/94).

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: – 52. člen in druga alinea 54. člena Zakona o zdravstvenem varstvu rastlin (Uradni list RS, št. 82/94), – 61. člen in četrta alinea 108. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95, 16/96 in 101/99), – 22. člen Zakona o meroslovju, v delu, ki se nanaša na pristojbine (Uradni list RS, št. 1/95). Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati: – 21. člen Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (Uradni list SFRJ, št. 55/78 in 58/85). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: – Uredba o pristojbinah za obvezne zdravstvene preglede rastlin v prometu čez državno mejo (uvoz, izvoz, prevoz v tranzitu) in v notranjem prometu (Uradni list RS, št. 28/94), – Uredba o pristojbinah na področju veterinarstva (Uradni list RS, št. 6/95, 10/95 – popr., 14/95 in 44/95), – 1. in 3. člen Uredbe o pristojbinah in cenah za storitve v postopku homologacije vozil (Uradni list RS, št. 41/96), – Uredba o pristojbinah in stroških za pridobitev in vzdrževanje akreditacije (Uradni list RS, št. 74/98), v delu, ki se nanaša na pristojbine, – drugi odstavek 1. člena Uredbe o stroških in pristojbinah za preskuse in odobritve tipov meril ter overitve etalonov in meril (Uradni list RS, št. 38/96), – Odlok o višini pristojbin za kritje stroškov ugotavljanja zdravstvene neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe, ki se uvozijo in o načinu njihovega plačila (Uradni list RS, št. 29/92). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: – vsi občinski odloki o upravnih taksah.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnih taksah – ZUT-A (Uradni list RS, št. 44/2000) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

Taksni zavezanci, ki so plačali takso na področju veterinarstva po 53., 55. in 61. tarifni številki zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/00), so upravičeni do povračila razlike, ki je nastala z zmanjšanjem števila točk po tem zakonu. Taksni zavezanec lahko zahteva vrnitev razlike iz prejšnjega odstavka v 60 dneh od dneva uveljavitve tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnih taksah – ZUT-B (Uradni list RS, št. 81/2000) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnih taksah – ZUT-C (Uradni list RS, št. 42/02) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:

Ne glede na 8. člen zakona lahko upravni organ zavrne zahtevek stranke, da plača takso z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi instrumenti, če tehnična opremljenost upravnega organa ne dopušča plačila s takšnim instrumentom. Vlada in pristojni organi lokalnih skupnosti morajo v roku enega leta od uveljavitve tega zakona zagotoviti tehnično opremljenost upravnih organov, ki omogoča plačevanje taks pri upravnem organu z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnih taksah – ZUT-D (Uradni list RS, št. 18/04) vsebuje naslednjo končno določbo:

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen 1., 11. in 12. člena tega zakona, ki začnejo veljati 1. maja 2004. Priloga: Taksna tarifa