154. člen ZPP-UPB2
Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Glede na uspeh dokazovanja odloči sodišče, ali naj plača stroške iz četrtega odstavka 153. člena tega zakona ena stranka ali obe ali pa naj se plačajo iz sredstev sodišča.
- VSRS Sklep I Up 1178/2006Vrhovno sodišče RS · 2006
Ker je bil postopek, v katerem naj bi bila kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, končan, kršenja te pravice ni več in ga zato tudi ni mogoče preprečevati. Zato se v takem primeru tožba zavrže. Odškodnino za škodo, ki je stranki zaradi zatrjevane kršitve nastala, pa ta lahko uveljavlja v skladu s 26. členom URS v pravdi. V obravnavanem primeru je tožena stranka Okrožno sodišče v Ljubljani in ne Republika Slovenija. Po 3. odstavki 18. člena ZUS je namreč v upravnem sporu toženec državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalnih skupnosti, katerega akt se izpodbija. V tem primeru ne gre za izpodbijanje akta temveč za presojo nezakonitosti dejanja (3. odstavek 1. člena ZUS), vendar se tudi v takem upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZUS uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor z ZUS ni določeno drugače. Za primer, kot je obravnavani, pa ZUS nima posebnih določb glede tožene stranke.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 17. 8. 2006Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep I Up 1178/2006Vrhovno sodišče RS · 17. 8. 2006
Ker je bil postopek, v katerem naj bi bila kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, končan, kršenja te pravice ni več in ga zato tudi ni mogoče preprečevati. Zato se v takem primeru tožba zavrže. Odškodnino za škodo, ki je stranki zaradi zatrjevane kršitve nastala, pa ta lahko uveljavlja v skladu s 26. členom URS v pravdi. V obravnavanem primeru je tožena stranka Okrožno sodišče v Ljubljani in ne Republika Slovenija. Po 3. odstavki 18. člena ZUS je namreč v upravnem sporu toženec državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalnih skupnosti, katerega akt se izpodbija. V tem primeru ne gre za izpodbijanje akta temveč za presojo nezakonitosti dejanja (3. odstavek 1. člena ZUS), vendar se tudi v takem upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZUS uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor z ZUS ni določeno drugače. Za primer, kot je obravnavani, pa ZUS nima posebnih določb glede tožene stranke.