3. člen ZVKSES

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, kljub temu pa je prvo sodišče v zvezi z zatrjevanimi plačili D. H. edino "veljavno" dokazno pomoč pripisalo zgolj bančnim izpiskom, ne da bi izvedlo ostale predlagane dokaze. Ker prvo sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka (ob tem sploh ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo prič), in se ni opredelilo do vseh relevantnih trditev tožene stranke, slednji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

V obravnavani zadevi se v stanovanju pojavljajo vlažni madeži in plesen na več mestih, hkrati pa gre za takšno vlago, ki je ni mogoče odpraviti s pravilno uporabo stanovanja, poglavitni vzrok za nastalo vlago in plesen v stanovanju je slaba izvedba gradbenih del; zato je pravilen zaključek, da gre za napako, ki znatno ovira normalno uporabo stanovanja. To pa pomeni, da je bil (na podlagi petega odstavka 20. člena ZVKSES) odstop prve tožnice od prodajne pogodbe utemeljen in posledično tudi njen kondikcijski zahtevek za vračilo kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je plačala kupnino.

Presoja oderuškosti pogodbe je omejena na sklenitveno fazo pogodbenega razmerja, v kateri mora biti podana ekvivalenca vzajemnih dajatev. Ni pa mogoče utemeljiti oderuškosti z okoliščinami, ki se nanašajo na izpolnitveno fazo pogodbe. Četudi ZVKSES najvišji znesek are določa zaradi zaščite potrošnika pred tveganjem neizpolnitve investitorja oziroma vmesnega kupca, je takšno merilo uporabljivo tudi v primeru, v katerem je bila tožnikova pravočasna izpolnitev (tj. izročitev kupnine) določena kot bistvena sestavina pogodbe. Ker je za neizpolnitev odgovoren tožnik, zaradi takšne neizpolnitve pa je ipso iure nastopilo prenehanje pogodbenega razmerja pravdnih strank, toženec nima več možnosti izbire med vztrajanjem pri izpolnitvi in vštetju are v odškodnino zaradi zamude ter zadovoljitvijo z obdržanjem are. Pravico ima zgolj do are.

Tožnik je utemeljeno odstopil od pogodbe, saj je toženka ni izpolnila na način, kot je predpisano v kogentni določbi prvega odstavka 18. čl. ZVKSES, ker ni izročila kopije gradbenega dovoljenja. Odgovornost za neizpolnitev je na njeni strani, zato mora tožniku vrniti dvojno aro.

Ker je določba drugega odstavka 3. člena v povezavi s četrtim odstavkom 3. člena ZVKSES tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje statusa vmesnega kupca ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.