23. člen ZDSS-1

Nasprotna udeleženka v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je izmena nedeljiva in da dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu za celo izmeno, ne le za določene ure izmene. Že predlagatelj sam z dajatvenim zahtevkom ni zahteval dodatka za celo izmeno, ampak le za del popoldanske izmene od 12.00 ure dalje (namesto od 14.00 ure, kot ga je nasprotna udeleženka obračunavala). Tudi iz obrazložitve sodbe VS RS VIII Ips 20/2020 ne izhaja, da je izmena nedeljiva in da pripada delavcu dodatek za celo izmeno, ampak da ni mogoče za neizmensko delo priznati dodatka za čas po 14.00 (ali 12.00 uri), ker je določeno, da se sicer takrat začne popoldanska izmena oziroma upravičenost do dodatka za popoldansko izmeno. Določbe osmega odstavka 16. člena KPP, ki opredeli izmensko delo, ni mogoče razumeti drugače, kot da za čas pred 14.00 uro dodatek za izmensko delo ne pripada.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno napačno zaključilo, da za vsebinsko odločanje v tem kolektivnem delovnem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka iz 4. odstavka 27. člena ZDOdv in 23. člena ZDSS-1. Ker predhodni postopek po šestem odstavku 27. člena ZDOdv, v obravnavanem konkretnem sporu ni procesna predpostavka za vložitev predloga, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje predlagateljevega predloga.

Posredovanje in arbitraža sta opciji, ki ju stranki lahko uporabita ali ne, in lahko neposredno uporabita sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagatelj po neuspešnem pogajanju ni bil dolžan sprožiti postopka posredovanja ali arbitraže pred uveljavljanjem sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga lahko odločilo o zavrženju, ne da bi počakalo na odgovor predlagatelja, saj to lahko stori kadarkoli, če ugotovi, da ni podana sodna pristojnost sodišča za odločanje o zadevi. Predlagatelj je uveljavljal predlog za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil drugi odstavek 6. člena KPES, ker s predlagateljem ni do konca maja 2018 sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada RS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju dejavnosti v gospodarstvu RS. Zahteval je, naj sodišče odloči, da se najnižje mesečne osnovne plače oziroma izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede za dejavnosti, ki jih zajema KPES, upoštevajoč uradne podatke Statičnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem sta

Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.

Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ocena kot nezakonita razveljavi in da se jo za sporno ocenjevalno obdobje oceni z oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo. Pri tem je ne le napačno štelo navedeni rok 8 delovnih dni, ampak se je tudi napačno oprlo na 23. člen ZDSS-1 (ki se nanaša na obvezen postopek za mirno rešitev spora, kar nima nobene zveze s predmetno zadevo) ter še na 42. člen ZDSS-1, ki pa prav tako ni relevanten. Po tej določbi se tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa je bila ta vložena prepozno. Izpodbijane ocene namreč ni mogoče šteti za odločbo, prav tako zahteve za preizkus ocene ni mogoče šteti za pritožbo, kot je to napačno razlogovalo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbenih navedbah potrjuje dejstvo iz izpodbijanega sklepa, da je imela po pogodbi o zaposlitvi določen delovni čas 40 ur na teden oziroma 6 delovnih dni na teden. Vendar pa za štetje roka po prvem odstavku 17.a člena ZSPJS ni pomembno, kako se to šteje z vidika tožnice oziroma posameznega delavca pri toženi stranki, pač pa z vidika možnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu.

Drugi odstavek 114. člena PKP je določal izplačilo 13. plače v višini mesečne mase zadnje izplačane plače, pod predpostavko, da so bili za izplačilo 13. plače izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili ti pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP izpolnjeni (saj je nasprotni udeleženec delavcem del te 13. plače za leto 2011 izplačal), je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je nasprotni udeleženec kršil 114. člen PKP, ker 13. plače ob koncu 2011 ni izplačal v višini, kot jo je določala PKP. Dejstvo, da je bilo usklajevanje izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi urejeno drugače, manj ugodno od usklajevanje po PKP, ne pomeni, da nasprotni udeleženec določbe 111. člena PKP ni bil dolžan spoštovati.

Glede na določbo 20. člena ZKolP je kot obvezni postopek za mirno rešitev spora o pravicah določen le postopek pogajanj (drugi odstavek 20. člena ZKolP), medtem ko sta postopka za mirno rešitev takšnega spora s posredovanjem ali z arbitražo le možna načina za rešitev tega spora. V tretjem in četrtem odstavku 20. člena ZKolP je namreč določeno, da lahko vsaka stranka predlaga posredovanje strokovnjaka (in ne da mora biti predlagano posredovanje strokovnjaka) oziroma, da se stranki lahko sporazumeta o reševanju spora o pravicah za arbitražo. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela, da je treba omejitev dostopa do sodišča oziroma pravice do sodnega varstva (ki jo zagotavlja že 23. člen URS) razlagati restriktivno (obstoj procesne predpostavke kot pogoj za dopustnost sodnega varstva pa predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva). To pa pomeni, da predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo po 23. členu ZDSS-1 (glede na 11. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z 20. členom ZKolP) le predhodno začet in neuspešno zaključen postopek pogajanj. Za izpolnitev procesne predpostavke mirne rešitve spora ni bistveno, na pobudo oziroma predlog katere od strank kolekt

Nesporazumi oziroma napačno razumevanje nasprotnega udeleženca le ob začetku stavke, še to le v kratkem časovnem obdobju (štiri ure), nimajo in ne morejo imeti take teže, da bi povzročili nezakonitost izvedene stavke.

Predlagatelj (sindikat) in nasprotni udeleženec (javno podjetje) sta podpisnika podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v 11. členu določa, da bodo pogodbene stranke reševale kolektivne delovne spore na miren način. Postopek za mirno reševanje spora o pravici do plače, ki je predmet tega kolektivnega spora, je opredeljen v določbi 20. člena ZKolP. Predlagatelj v konkretnem primeru, skladno z navedeno določbo, pri nasprotnem udeležencu ni sprožil predpisanega postopka za mirno reševanje spora. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke je potrebno predlog kot nedopusten zavreči. Obstoja procesne predpostavke iz 20. člena ZKolP, torej pisnega predloga za pogajanja z obrazložitvijo, ne dokazuje sklicevanje v predlogu, da je predlagatelj „nekajkrat poskušal z vodilnimi nasprotnega udeleženca mirno rešiti nastali zaplet“, niti predložitev zapisnika sestanka, glede katerega niti ni trdil, da bi dokazoval predlog za pogajanja.

Besedila 61. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se kolektivni delovni spori v družbi, ki jih ni mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, rešujejo s posredovanjem in arbitražo, ter da se šteje, da gre za kolektivni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, ni mogoče razlagati tako, da so mišljeni vsi spori, za katere je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Glede na to, da sta se stranki dogovorili, da se šteje, da gre za kolektivni delovni spor med strankama v primerih, ki jih določa zakon, pri tem pa sta v preambuli kolektivne pogodbe zapisali, da je sklenjena na podlagi 7. in 18. člena ZDR, ZRSin in v skladu z ZKolP, je kot „zakon“ mišljen ZKolP, kar sta stranki zapisali v preambuli kolektivne pogodbe. Ureditev v 61. členu podjetniške kolektivne pogodbe se nanaša na ureditev mirnega reševanja kolektivnih sporov, kot jih opredeljuje ZKolP, torej interesnih sporov, ali sporov o pravicah. Predmetni spor (spor o zakonitosti oziroma nezakonitosti stavke) ne sodi niti med interesne spore, prav tako pa tudi ne gre za spor o pravicah, zato je potrebno skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZDSS-1 v tem kolektivnem delovnem sporu dopustiti sodno v

Ker je v konkretnem primeru tožnica vložila tožbo za plačilo zahtevane razlike stroškov prevoza na delo in z dela, ne da bi sprožila arbitražni postopek pri svojem delodajalcu, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v sporu zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo tožbo.

Ker se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med spore o pravicah (predlagatelj se ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe glede izplačila plače zaradi odprave nesorazmerij v osnovni plači), postopek pred arbitražo ni obvezen, postopek pogajanj in posredovanja pa niti ni predviden, ampak je dopustno neposredno sodno varstvo.

Izostanek procesne predpostavke predhodnega varstva pri delodajalcu ne predstavlja okoliščine, ki pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. ali 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in drugim odstavkom 354. člena ZPP omogoča po uradni dolžnosti (brez izrecnega pritožbenega ugovora) razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in zavrženje tožbe.

Če sodišče prve stopnje spregleda ali napačno presodi procesno predpostavko predhodnega notranjega varstva pri delodajalcu, ta kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

ZJU je tudi po noveli ZJU-B ohranil dvostopenjski postopek v zvezi določbami o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi („javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku trideset dni od dneva vročitve odpovedi“) delno napačen (saj določa napačen rok in govori o „zahtevi za ugotovitev nezakonitosti“ in ne o pritožbi), delno pa pomanjkljiv (saj ne določa organa, pri katerem lahko tožnica vloži pritožbo), ta okoliščina ne more spremeniti zakonske določbe o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretji in dvanajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z določbo četrtega odstavka 23. člena ZDSS-1 ni izključena uporaba drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 v primeru sporov o prenehanju delovnega razmerja po ZJU. Tega postopka - strogo formaliziranega obveznega predsodnega postopka – namreč ni mogoče uvrstiti med obvezne postopke mirnega reševanja sporov,

ZJU je tudi po noveli ZJU-B ohranil dvostopenjski postopek v zvezi določbami o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi („javna uslužbenka lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku trideset dni od dneva vročitve odpovedi“) delno napačen (saj določa napačen rok in govori o zahtevi za ugotovitev nezakonitosti in ne o pritožbi), delno pa pomanjkljiv (saj ne določa organa, pri katerem lahko tožnica vloži pritožbo), ta okoliščina ne more spremeniti zakonske določbe o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Izostanek procesne predpostavke predhodnega postopka ne pomeni okoliščine, ki bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretji in dvanajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z določbo četrtega odstavka 23. člena ZDSS-1 ni izključena uporaba drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 v primeru sporov o prenehanju delovnega razmerja po ZJU. Tega postopka - strogo formaliziranega obveznega predsodnega postopka – namreč ni mogoče uvrstiti med obvezne postopke mirnega reševanja sporov, k

Za konkretni spor, ki se nanaša na transformacijo delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma na obstoj delovnega razmerja med strankama tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kolektivna pogodba tožene stranke ne predvideva arbitraže. Posledično se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za pristojnost arbitraže, takšen arbitražni dogovor ne velja, ampak je dopustno sodno varstvo.

Po določbi 15. člena ZDSS je bilo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Po določbi 23. člena ZDSS-1 pa je procesna predpostavka predpisana samo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Za spor o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami po določbi 87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije ni predvidena pristojnost arbitraže, ki naj bi odločala tudi o sporih med udeleženci kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjenje med njimi ni bilo uspešno. Zato z razlago citiranega člena kolektivne pogodbe ni mogoče zaključiti, da je za obravnavani spor posebej predviden postopek pomirjenja, sploh pa ne, da je tak postopek obvezen.

Skladno s KP za kmetijsko in živilsko industrijo je predhodni postopek pomirjanja predviden le v kolektivnih sporih med strankami KP. Ker so stranke KP pogodbe le njeni podpisniki, predlagatej (sindikat) in udeleženec (podjetje) pa nista bila podpisnika KP, je sodišče predlog nepravilno zavrglo, ker naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.