6. člen ZJRM-UPB1

Pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek. Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da je soseda (oškodovanka) večkrat podala lažno prijavo zoper njega, da ima oškodovanka osebnostne motnje, da ni bila prestrašena, saj se je ob enem izmed naslednjih dogodkov smejala ter da je njen sin tisti, ki razbija po stanovanju. S takimi trditvami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Pri tem ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo ter da se ni opredelilo do zagovora storilca. Zakaj je sodišče verjelo zaslišanim pričam in ni sledilo zagovoru storilca, namreč izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so priče dogodek opisale podrobno in v bistvenih okoliščinah skladno in ker so te priče potrdile ravno nasprotno od zatrjevanja storilca, sodišče prve stopnje zagovoru storilca ni moglo slediti. V kolikor pa se zagovornica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v pritožbenem preizkusu prvostopne prekrškovne odločbe, izdane v hitrem postopku o prekršku, glede na izrecno določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dopusten.

Iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje z oškodovanko izrecno razčistilo okoliščine v zvezi s subjektivnim znakom navedenega prekrška, kljub temu, da je oškodovanka pred prekrškovnim organom povedala, da se je zaradi storilčevega opisanega obnašanja počutila ogroženo in prestrašeno in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zanikala. Pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 se tako izkažejo za utemeljene, zaključek sodišče prve stopnje, da oškodovanka ni potrdila tega zakonskega znaka uvodoma navedenega prekrška, pa preuranjen.

Ob tem, ko iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje z oškodovanko izrecno razčistilo okoliščine v zvezi s subjektivnim znakom prekrškov, kljub temu, da je oškodovanka pred prekrškovnim organom povedala, da se je zaradi storilčevega opisanega obnašanja počutila zgroženo in prizadeto in v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje tega ni izrecno zanikala, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1 izkažejo za utemeljene.

Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Šele na ta način je storilcu omogočena učinkovita obramba. V obravnavanem primeru se storilcu očita le, da ni upošteval odredbe varnostnika, ker se je uprl njegovi fizični sili in odšel iz trgovine. Ker je glede na pravno podlago (taksativnih) odredb varnostnika osem in ker iz PN oziroma opisa dejanja prekrškovnega organa ne izhaja, katere odredbe varnostnika storilec, ki je tudi sam klical policijo in počakal na parkirišču trgovine Hofer, ni spoštoval (ali ugotavljanje istovetnosti ali preprečitev izstopa iz varovanega območja ali zadržanje osebe...), povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji izreka, ki bi storilcu omogočala učinkovito obrambo.

Povzete storilčeve besede, ki jih je ta izrekel osebju oškodovanke (zlasti ob upoštevanju, da teh besed ni izrekel oškodovanki) ne ustrezajo takšni intenziteti, da bi bil na mestu pritožben zaključek o izkazanosti zakonskega znaka drznega in nasilnega ravnanja.

Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je storilca najprej obvestilo o zaslišanju obremenilne priče, nato pa mu je možnost, da bi zaslišal to obremenilno pričo odvzelo, dejansko pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem kršitev pravice do obrambe. Poleg tega izpovedba obremenilne priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti storilca in brez njegove vednosti, čeprav je storilec želel biti obveščen o izvajanju dokazov in pri tem sodelovati, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

Izvirnik sodnega pisanja je v predpisani obliki sestavljeno sodno pisanje, ki ga podpiše predsednik sodišča, predsednik senata oziroma sodnik in zapisnikar oziroma z razporedom dela določena sodna oseba, lastnoročno, če je pisanje izdelano v fizični obliki, ali s svojim varnim elektronskim podpisom, če je pisanje izdelano v elektronski obliki. Računalniški izpis dokumenta sestavljenega v elektronski obliki, ki je bil podpisan z varnim elektronskim podpisom, že sam po sebi predstavlja prepis takega dokumenta. S tem, ko je predmetni postopek bil opravljen kot niz narokov, ki jih je izvedla strokovna sodelavka po odredbi sodnice, pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana. Čeprav ni nobenega dvoma o tem, da je storilka oškodovancu izrekla besede ″Tvoja baba mi je rit kazala″, iz izpovedb oškodovanca izhaja, da občutka užaljenosti, vznemirjenosti in prizadetosti ni mogoče pripisati tem besedam.

„Občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu“ (v konkretnem primeru občutek ponižanosti in ogroženosti) predstavlja zakonski znak, ki ga v izreku odločbe o prekršku ali kratkem opisu dejanskega stanja ni mogoče oziroma ni smiselno konkretizirati z dejstvi, saj je dovolj določno opredeljen v zakonu.