193. člen SZ-1

Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča o nedopustnosti uporabe 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Pri vprašanju uporabe zakona, ki v času nastanka najemnega razmerja še ni veljal (SZ-1), gre za vprašanje uporabe pravne norme za konkreten dejanski stan, ki je nastal pred njeno uveljavitvijo, vendar še ni bil zaključen: najemna pogodba je bila sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, zatrjevani odpovedni razlog pa je nastopil v času veljavnosti SZ-1. Gre za t. i. nepravo (dejansko) retroaktivnost, ki je podana takrat, kadar je kljub formalni veljavnosti za naprej dejansko prišlo do poslabšanja položaja posameznika. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (načela pravne varnosti in zaupanja v pravo). Neprava retroaktivnost ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga. Za odgovor na vprašanje, ali se občina, upoštevajoč dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, lahko sklicuje

Izrek obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznemu predlogu oziroma predlogom, ki se nanašajo na glavno stvar ali odločbo, s katero jih zavrne. Pri tem pa mora biti izrek pri opredeljevanju predloga, o katerem je sodišče z izrekom odločilo, tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Šele natančna opredelitev vsebine varstva, ki ga je sodišče nudilo oziroma zavrnilo, daje podlago za pritožbeni preizkus odločitve. Natančna opredelitev varstva v izreku sodne odločbe pa ni pomembna zgolj zaradi možnosti preizkusa odločitve, ampak tudi za določitev subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj. Obrazložitev lahko predstavlja le utemeljitev sicer (same po sebi) vsebinsko jasne odločitve. Povedano drugače: vsebina odločitve mora biti razvidna iz izreka, ne pa (le) iz obrazložitve.

Toženčeva pasivnost, ki na tožbene trditve ni odgovoril, se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Dejanske trditve tožbe so zato neizpodbojna podlaga zamudne sodbe.

Sprememba 157. člena SZ je s tem, ko je razširila primere, kdaj mora občina priskrbeti uporabniku hišniškega stanovanja drugo primerno stanovanje, tudi na primere, ko je do prenehanja hišniškega dela prišlo iz nekrivdnih razlogov, zgolj vzpostavila prej veljavno stanje pravnega položaja hišnika po predhodno veljavnih zakonih in onemogočila, da bi se položaj omenjenih oseb poslabšal.

V spornem primeru ne gre za stanovanje, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, in zato ni sprejemljiva interpretacija prvostopnega sodišča, ki predstavlja nosilni argument izpodbijane sodbe, po katerem ni mogoče prenašati privilegija neprofitne najemnine tudi na ožje družinske člane bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanju oziroma najemnika stanovanja, ki je kot bivši imetnik sklenil najemno pogodbo po določbah SZ. Lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev glede razmerja med najemniki in najemodajalci je razumen razlog za razlikovanje pravnih položajev najemnikov v denacionaliziranih in nedenacionaliziranih stanovanjih. V konkretnem primeru pa je lastnica stanovanja država, pri kateri je treba izpostaviti tudi njeno socialno funkcijo. Njen lastninski položaj oziroma status titularja lastninske pravice je treba zato obravnavati drugače kot položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov, katerim je bilo vrnjeno v krivičnih postopkih podržavljeno premoženje. Še nadalje vztrajanje pri razmerjih, ki izvotljujejo lastninsko pravico ponovnih lastnikov denacionaliziranih stanovanj oziroma njihovih pravnih naslednikov, bi bilo nep

Prehodnih pravnih pravil (zlasti 147. člen SZ) ni mogoče razumeti tako, da bi bivši imetnik stanovanjske pravice lahko v nedogled bival v stanovanju, ne da bi zahteval sklenitev najemne pogodbe. Tudi imetnik stanovanjske pravice mora pokazati določeno aktivnost in izraziti željo oziroma zahtevati sklenitev najemne pogodbe, če seveda želi na ta način zavarovati svoje pravice do stanovanja.

Tožeča stranka v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 2. točki izreka številnih in različnih postavk izpiska 615494 ni utemeljila z ustrezno trditveno podlago, ki bi omogočala meritorno obravnavo. Trditvena podlaga bo morala omogočati tudi presojo o višini uveljavljenega zneska. Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pravno pomembna dejstva. Šele tako oblikovana trditvena podlaga bo omogočila tudi toženi stranki, da oblikuje konkretno obrambo.