175.a člen SZ-1

Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se

Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.

Ob presoji predlaganih dokazov tožnika sodišče ugotavlja, da je utemeljil pravno relevantnost predlaganih dokazov, zato jih toženka ne bi smela zavrniti, predvsem ne zavrniti kot nepotrebne brez jasne obrazložitve, v čem je njihova nepotrebnost. Toženka v izvedenem ponovnem postopku reševanja zadeve tožniku ni dala možnosti, da se seznani s podatki iz javnih evidenc, ki so bili zanjo relevantni pri odločitvi.

Po razlagi določbe 175.a člena SZ-1, kot jo zastopa tudi Vrhovno sodišče, velja za vse kategorije upravičencev (razvrščene v štiri kategorije, opredeljene v štirih alinejah), da morajo izpolnjevati tudi pogoja, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ (leta 1991) ter da v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar je treba razlagati kot čas vložitve zahteve. V postopku za priznanje pravic (tudi) prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju je treba (tudi) ugotavljati obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82.

Iz besedila 175. a člena SZ-1 pa ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov. Po besedilu zakona so namreč upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo. Upoštevaje, da položaj imetnikov pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja pred novelo SZ-1B sploh ni bil urejen, podlage za pogoj zakonitosti bivanja v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov ni mogoče najti niti v drugih določbah SZ-1 ali pred tem SZ. Imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja po drugi alineji 175. a člena SZ-1 izpolnjuje pogoje za pridobitev zahtevanega nadomestila, če je v času vložitve zahteve v pravnem položaju, ki ga ureja 175. a člen SZ-1. Pravico do nadomestila sicer pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o priznanju pravice, vendar potek oziroma trajanje postopka ne sme vplivati na njegov pravni položaj. V besed

Prebivanja v stanovanju v smislu 175.a člena SZ-1 tožnik ne more izkazati zgolj s prijavo stalnega prebivališča na naslovu (bivšega) hišniškega stanovanja, ob nespornih naslednjih dejstvih: da so etažni lastniki – po podatkih spisa od leta 2010 – od tožnika zahtevali tudi izpraznitev stanovanja ter da so etažni lastniki, upravnik in tožnik kot uporabnik stanovanja 7. 2. 2013 podpisali izvensodno poravnavo, na podlagi katere je tožnik moral stanovanje izprazniti najkasneje do 30. 4. 2013, izpraznil pa ga je nato 15. 3. 2013 ter ga predal upravniku, in tako v stanovanju od tedaj več ne biva.

SZ je vstopil v veljavo dne 19. 10. 1991. Po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik na ta dan ni bil imetnik stanovanjske pravice ali prejšnji imetnik začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in tudi na ta dan v hišniškem stanovanju ni prebival. Zato je bila tožnikova zahteva za ugotovitev upravičenosti izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev zavrnjena.

Ker tožnik ne izpolnjuje enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za pridobitev upravičenj po materialnih določbah, sodišče preostalih razlogov izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ne bo obravnavalo, saj je že ugotovitev o neopravljanju hišniških del tožnika v času uveljavitve SZ oziroma prenehanje opravljanja hišniških del pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki so na strani tožnika, zadostna podlaga za utemeljeno zavrnitev njegovega zahtevka.

Toženka je pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal, da bi imel pravico do začasne uporabe stanovanja zaradi tega, ker bi opravljal hišniška dela. Presodila je, da tožnik pogojev po 175. a členu SZ-1 ne izpolnjuje. Priznanje pravic tožniku iz 173. člena SZ-1 glede na ugotovljene dejanske okoliščine v obravnavanem primeru (pravica začasne uporabe stanovanja zaradi opravljanja hišniških del nekaj ur dnevno glede na tožnikovo redno zaposlitev za določeno dobo treh mesecev) bi bilo v nasprotju z namenom te določbe, tj. izenačitev pravic hišnikov po 175. a členu SZ-1 s pravicami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih (173. člen SZ-1) in s pravicami prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom (175. člen SZ-1).

Tožnik ugotovitev, ki izhajajo (med drugim tudi) iz pravnomočnih sodnih odločb, ne more izpodbiti z navajanjem okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodb o opravljanju del in predlaganimi dokazi o zaslišanju tam navedenih prič, na podlagi katerih naj bi izkazal, da do prenehanja pogodb ni prišlo po njegovi krivdi.

Glede na besedilo 175.a člena SZ-1 je prvo pomembno vprašanje za odločitev v tej zadevi, ali je tožnik na dan uveljavitve SZ bil imetnik stanovanjske pravice oziroma ali je imel pravico začasne uporabe na predmetnem hišniškem stanovanju. Naslednji pomembni vprašanji pa sta, ali je na dan uveljavitve SZ v tem stanovanju prebival ter opravljal hišniška dela, povezana s stavbo. Po 3. členu SZ-1B prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja po tem zakonu s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991 ter pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo.

Tožniki so upravičeni zahtevati izpraznitev stanovanja, ki je v njihovi solasti, četudi tožbe niso vložili vsi oziroma večina solastnikov. Ker med solastniki in tožencem ni bila sklenjena najemna pogodba, toženec pa ni dokazal, da je do take situacije prišlo po krivdi tožnikov, je zahtevek za izpraznitev stanovanja utemeljen.

Določba 148. člena SZ ne more predstavljati materialno pravne podlage za odločitev v zadevi, ker je prehodna ter v drugem odstavku člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje. Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj.

Po določbi 175.a člena SZ-1B gredo pravice le prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice oziroma prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju. Stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju se ni prenašala, kar pomeni, da tožnica, kot žena prejšnjega imetnika pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, po njegovi smrti ni pridobila te pravice.

Določilo 175.a člena SZ-1 je treba razlagati tako, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki v zvezi z opravljanjem svojega dela pridobile na hišniškem stanovanju pravico za nedoločen čas. Tožnik ne izkazuje, da bi stanovanjsko pravico oziroma pravico začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju pridobil v skladu z 175.a členom SZ-1. Njegov ugovor, da se v roku 5 let po sklenitvi stanovanjske pogodbe iz stanovanja ni izselil in je zato pridobil stanovanjsko pravico za nedoločen čas na podlagi takrat veljavnega ZOR oziroma sedaj veljavnega OZ, ni utemeljen, saj so za pridobitev stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju uporabljivi specialni predpisi, in sicer v času dodelitve zadevnega stanovanja ZSR/74, nato pa SZ. Z določbo tretjega odstavka 16. člena ZSR/74 je bilo tudi izrecno določeno, da za uporabnika stanovanja iz prejšnjih odstavkov ne veljajo določbe 19. do 21. člena ter drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena zakona, ki se nanaša na prenos stanovanjske pravice. Stanovanje tožniku ni bilo dodeljeno v uporabo niti kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice niti kot prejšnjemu imetniku pra

V zadevi je lahko sporen površinski normativ garsonjere. Določba 87. člena SZ-1 napotuje na Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je citiran pravilnik tožena stranka ob presoji zavrnilnega razloga pravilno uporabila. Tožnik ima torej prav, da tožena stranka ni primerno pojasnila, na kateri predpis je oprla svojo obrazložitev o zavrnitvi njegove zahteve.

Pojem „opravljanja hišniških del“ in s tem status upravičenca do sredstev po 175.a členu SZ-1 ni vezan na njegovo redno zaposlitev hišnika v času uveljavitve SZ.

V izpodbijani odločbi ni pojasnjen dejanski del zadeve – upravni organ ni navedel, kakšno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom tožnika po 175a. členu SZ-1 je ugotovil - ampak le zaključek, da tožnik ni izkazal, da ima pravice iz 173. člena SZ-1. Dopolnjevanje obrazložitve z vsebino, ki bi morala biti vključena v odločbo, pa ni dopustno in ne more nadomestiti obrazložitve. To pomeni, da sodišču ni omogočen preizkus, zakaj je zadeva rešena tako, kot je odločeno v izreku, stranki v upravnem postopku pa je s tem odvzeta pravice do učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev.

Sprememba 157. člena SZ je s tem, ko je razširila primere, kdaj mora občina priskrbeti uporabniku hišniškega stanovanja drugo primerno stanovanje, tudi na primere, ko je do prenehanja hišniškega dela prišlo iz nekrivdnih razlogov, zgolj vzpostavila prej veljavno stanje pravnega položaja hišnika po predhodno veljavnih zakonih in onemogočila, da bi se položaj omenjenih oseb poslabšal.