3. člen ZPlaP-UPB1

Ob dovoljeni izvršbi na vsa denarna sredstva dolžnika pri OPP ta zajema tako dobroimetje na računu kot tudi odobreno prekoračitev pozitivnega stanja oziroma limit. Denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko je bila zahtevana izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena izvršba tudi na njegov poslovni račun. Dolžnik napačno razume, da mora imeti ves mesec na razpolago znesek v okviru omejitve iz 102. člena ZIZ. Ves mesec ga mora imeti na razpolago le ob predpostavki, da ga ne porabi, ko pa ga izčrpa, ga izčrpa. To ne pomeni, da lahko dolžnik črpa denarna sredstva na računu in mu mora tudi na koncu meseca ostati še vedno zajamčeni znesek po 102. členu ZIZ.

Toženka, ki je banka, ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o vezavi depozita, zato ni imela nobene podlage za prenakazilo tožničinih sredstev z njenega transakcijskega računa. Tožnica je trdila, da toženki ni dovolila razpolaganja s sredstvi na njenem transakcijskem računu. Toženka je trdila nasprotno, zato bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazovati to dejstvo, v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP, upoštevajoč določbo 13. člena ZPlaP, ki je določala vsebino dolžnega skrbnega ravnanja toženke. Toženka bi morala natančno pojasniti in ponuditi dokaze o tem, kdo in kdaj naj bi ji dal nalog za plačilo in kako je preverila identiteto tožnice oziroma njene morebitne pooblaščenke.

Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.

Začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica (organizacija za plačilni promet) denarna sredstva v določenem znesku lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

Določba prvega odstavka 138. člena ZIZ o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, ne loči med izvršbo na kritje in na dobroimetje. Če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, se ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje.

Sredstva na tožničinem transakcijskem računu predstavljajo njeno premoženje, ki je, ob ugotovitvi, da ne gre za denarne prejemke, ki so iz davčne izvršbe izvzeti, lahko predmet davčne izvršbe (1. odstavek 130. člena ZDavP-1). Ugovor, da ta sredstva niso tožničina, bi kvečjemu lahko podali tretji, to so oškodovanci - tožničine stranke (glej 143. člen ZDavP-1). Tako tožnica ni legitimirana za ugovor, da sporna denarna sredstva niso njeno premoženje. Ker sporni prejemek kot tak ni izvzet iz davčne izvršbe, z razlogom, ki ga uveljavlja, pa tožnica ne more biti uspešna, ni podlage za odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe, to je za vračilo spornega zneska.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačila le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz do

Po 138. členu ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Navedeno določilo govori le o (končni) višini izplačila sredstev upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje določa ZPlaP v 12. členu, in sicer, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5. točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa sodišča. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Denarna sredstva dolžnika na transakcijskem računu torej obsegajo celotno kritje na tem računu, zato lahko<b