21. člen ZPlaP-UPB1

Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila. Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun. Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno. Tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v

Pogodbeno materialno pravo so določila Splošnih pogojev poslovanja, ki v 15. členu za primer nedovoljenega negativnega stanja na računu predvidevajo pisni poziv k poravnavi nedovoljenega negativnega stanja in odpoved pogodbe, če imetnik računa v danem roku pozivu ne sledi. Tudi ZPlaP v 21. členu predvideva razpolaganje imetnika računa zgolj z zagotovljenim kritjem na računu. Podlaga za obračun obresti od obresti po tem, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, je 381. člen OZ.

Sredstva na tožničinem transakcijskem računu predstavljajo njeno premoženje, ki je, ob ugotovitvi, da ne gre za denarne prejemke, ki so iz davčne izvršbe izvzeti, lahko predmet davčne izvršbe (1. odstavek 130. člena ZDavP-1). Ugovor, da ta sredstva niso tožničina, bi kvečjemu lahko podali tretji, to so oškodovanci - tožničine stranke (glej 143. člen ZDavP-1). Tako tožnica ni legitimirana za ugovor, da sporna denarna sredstva niso njeno premoženje. Ker sporni prejemek kot tak ni izvzet iz davčne izvršbe, z razlogom, ki ga uveljavlja, pa tožnica ne more biti uspešna, ni podlage za odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe, to je za vračilo spornega zneska.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je torej pogodba o koriščenju limita prenehala najkasneje dne 30.4.2004, zato tožeča stranka sklepov DURS o prisilni izterjavi dolga iz naslova limita ni mogla niti smela izvršiti. Da bi tožena stranka imela na transakcijskem računu dobroimetje (brez sredstev limita) pa tožeča stranka tudi nikoli ni trdila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka to plačilo izvršila iz svojih lastnih sredstev in da temelj za vračilo plačanega zneska ni podan ter je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago svoje odločitve pravilno navedlo določbe Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002) in Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Ur. l. RS, št. 91/2002), ki tožeči stranki nalagata izvršitev plačila le, če ima imetnik TRR na računu kritje. Kritje pa po določbi 4. tč. 3. čl. Zakona o plačilnem prometu pomeni pozitiven saldo na TRR in odobreno prekoračitev pozitivnega stanja na računu (limit). Zgolj takšna obveza banke pa izhaja tudi iz do