23. člen ZNPosr

Predlog se zavrne.

ZNPosr v tretjem odstavku 23. člena določa, da nepremičninska družba odgovarja naročitelju oziroma tretji osebi, ki jo je spravila z naročiteljem v stik, za škodo, ki nastane naročitelju oziroma tretji osebi zaradi pravne oziroma stvarne napake nepremičnine, na katero je nepremičninska družba ni opozorila, če je nepremičninska družba za napako vedela oziroma če bi jo lahko ugotovila s skrbnim preverjanjem stanja nepremičnine.

Posredovanje v prometu z nepremičninami ureja ZNPosr. S pisno pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami se nepremičninska družba zavezuje, da si bo prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, katere predmet je nepremičnina, naročitelj pa se zavezuje, da bo nepremičninski družbi plačal za posredovanje, če bo pogodba sklenjena (prvi odstavek 13. člena). Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem subsidiarno veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju. Med strankama ni bilo zmote glede predmeta pogodbe, pogodbo sta veljavno sklenili. Ne glede na napačno označitev stanovanja oziroma navedbo imena lastnika stanovanja je bilo soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe podano (15. člen OZ). Kljub napakam v zapisu pogodbe je jasno, da sta imeli stranki (v njunem notranjem prepričanju) o predmetu pogodbe pravilno, isto predstavo (v mislih sta imeli isto stanovanje). Očitki o nepravilni izpolnitvi posredniške pogodbe so lahko le podlaga za odškodninsko odgovornost tožnice, ne pa za ničnost pogodbe. Pogodba, ki je bila nepravilno izpolnjena, ni nič

Prvi pogoj za naknadno sosporništvo na pasivni strani je materialno, formalno ali zakonsko sosporništvo potencialnih tožencev.

Stanovanje v stavbi, ki ni zgrajeno skladno z gradbenim dovoljenjem in zato zanj ni mogoče pridobiti uporabnega dovoljenja, je načeloma lahko manj vredno. Vendar pa tožnica ni uveljavljala škode v višini vrednosti, ki bi jo imelo stanovanje ob sklenitvi pogodbe na trgu, če bi bilo brez napake, in vrednostjo, ki jo je imelo z ugotovljenimi napakami. Tožnica je manjvrednost stanovanja zatrjevala in dokazovala na način, da je zaradi navedene pravne napake pri prodaji stanovanja prejela manjšo kupnino, kot bi jo sicer, če bi prodala stanovanje z urejeno gradbeno dokumentacijo. Prvo sodišče trditvene podlage pravdnih strank ni preseglo. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme, da izkaže, da je bila nižja kupnina, ki je bila dosežena pri nadaljnji prodaji stanovanja, posledica ugotovljene pravne napake, vendar pa tega dokazni postopek ni potrdil. Ni bistveno, da kupec stanovanja ni potrdil teze prve tožene stranke glede razlogov za znižanje kupnine. Bistveno je, da je kupec izpovedal, da je ponudil nižjo kupnino iz drugih razlogov, in ne zaradi pravne napake stanovanja. Po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti zavarovalnica jamči le za odškodninske za

Nepremičninsko posredovanje je možno tudi pri nakupu nepremičnine, ki se prodaja v okviru stečajnega postopka. Okoliščino, da v takšnih primerih nepremičninski posrednik zaradi posebnosti postopka prisilne prodaje po ZFPPIPP ne opravi vseh storitev, ki jih določa ZNPosr, in je zato njegov trud, ki ga vloži v nepremičninsko posredovanje, manjši, pa je mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za znižanje provizije. Dejstvo, da pogodba o nepremičninskem posredovanju med pravdnima strankama ni bila sklenjena v obliki listine, ne vpliva na veljavnost pogodbe, čeprav ZNPosr določa, da mora biti pogodba o nepremičninskem posredovanju pisna. Ustaljena sodna praksa namreč priznava veljavnost tudi ustno sklenjenim pogodbam o nepremičninskem posredovanju. Pojma pogajanj kot opredelilnega elementa pogodbe o nepremičninskem posredovanju iz prvega odstavka 13. člena ZNPosr ni mogoče razumeti le kot postopka neformalne izmenjave predlogov glede vsebine pogodbe, ampak ga je treba razumeti v širšem smislu, tj. kot vsak postopek, ki privede do sklenitve pogodbe, pri čemer niso izključeni niti bolj formalni licitacijski načini sklenitve pogodbe, kakršni so značilni za prodajo premože

Ob sklenitvi prodajne pogodbe stavba ni imela gradbenega in uporabnega dovoljenja, ker ju po samem zakonu ni pridobila. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 197. člena ZGO-1, po kateri se je pod določenimi pogoji upoštevalo, da določenih stavb, zgrajenih pred 31. 12. 1967, ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Prodaja zgradbe brez gradbenega in uporabnega dovoljenja predstavlja omejitev javnopravne narave po določbi 494. člena OZ. Skrbnost nepremičninskega posrednika pri opravljanju svojih poslov je skrbnost dobrega strokovnjaka, torej strožja skrbnost, saj gre za opravljanje njegove poklicne dejavnosti. Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak določeno strokovno avtonomijo, kar se nanaša tudi na izbiro načina oziroma metode svojega dela.

Nepremičninski posrednik je moral v času sklepanja kupoprodajne pogodbe preveriti, ali je prodajalec lastnik ter ali so na tej nepremičnini stvarne pravice oziroma pravice, ki bi omejevale oziroma izključevale pravice lastnika. Ker je v času sklepanja pogodbe veljala domneva, da imajo stavbe, ki so bile zgrajene pred 1967, uporabno dovoljenje, v katastru in zemljiški knjigi pa je bila nepremičnina vpisana kot stanovanje, nepremičninskemu agentu ni bilo treba iz prostorskih aktov ugotavljati skladnosti števila stanovanj v stanovanjski hiši. Na ogledu na kraju samem tudi ni bilo nič sumljivega.

Nepremičninski posrednik je dolžan pri posredovanju ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, sicer je odškodninsko odgovorenza škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem.

Pogodbo o posredovanju je tožnik nesporno sklenil z drugo toženko, družbo, ki se ukvarja s posredovanjem v prometu nepremičnin, ki jo je zastopala prva toženka kot zakonita zastopnica. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da bi imela prva toženka z drugo toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožnik ne izpodbija, kot tudi ne ugotovitve, da je v obravnavanem poslu prva toženka sodelovala kot zakonita zastopnica druge toženke. Ker je tako, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana. Kar se tiče zahtevka za povračilo zneskov provizije in stroškov posredovanja zoper drugo toženko, gre dejansko za vprašanje upravičenosti plačila za opravljeno storitev. Na presojo utemeljenosti zahtevka sama veljavnost kupoprodajne pogodbe ne more vplivati. Posrednik je sicer upravičen do plačila za uspešno opravljeno delo in to pravico načeloma pridobi, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval (prvi odstavek 846. in prvi odstavek 847. člena OZ), vendar pa v primeru, ko dela v nasprotju s pogodbo oziroma interesi svojega naročitelja, izgubi pravico do posredniškega plačila in do povračila stroškov (850. člen OZ). V tej smeri so bile

Nepremičninska družba ni odškodninsko odgovorna za škodo zaradi (stvarnih) napak nepremičnine, ki jih ob ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče ugotoviti. Od nepremičninske družbe je tudi pretirano pričakovati, da razpolaga z ustreznim znanjem geološke stroke, da bi lahko sama sklepala na vzrok nastanka razpok nepremičnine, vendar pa bi morala v okviru svoje profesionalne skrbnosti tovrstne napake hiše zaznati in na ustrezen način preveriti njihov vzrok oziroma jih (vsaj) ne spregledati in tožnici brez kakršnegakoli preverjanja stanja dajati zagotovil o brezhibnosti nepremičnine. Okoliščina, da je tožnica vedela za razpoke, pri čemer je prvo toženo stranko nanje večkrat opozorila in od nje dobila izrecno zagotovilo, da ne gre za nikakršne posebnosti, odškodninske odgovornosti nepremičninske posrednice ne izključuje (ali zmanjšuje). Ker tožena stranka kot nepremičninska družba s svojim ravnanjem ni zadostila standardu dobrega strokovnjaka, odgovarja za škodo, nastalo tožnici.

S prodajno pogodbo sta tožnika v last pridobila stanovanje, ki ima manjšo vrednost, kot bi jo imelo, če bi bilo locirano v legalno zgrajeni stavbi. Razlika je škoda, obstoječa od nakupa nepremičnine dalje, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da škoda še ni nastala, ker tožnika stanovanja še nista poizkušala prodati. Pri dokazni oceni ni upoštevano, da tožnika negativnega dejstva, da gradbenega dovoljenja nista dobila in da z neskladno gradnjo nista bila seznanjena, težko dokazujeta. Večjo vlogo pri razčiščevanju tega dejstva je zato pričakovati od tožene stranke, ki bi lahko zatrdila in dokazala kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnika z neskladno gradnjo seznanila in jima izročila gradbeno dovoljenje. Ker tožnika svoje pravice iz pravne napake nista uveljavila v enem letu od dne, ko sta za pravno napako izvedela, z zahtevkom nista uspela.

Revizija se dopusti glede preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča pritožbenega sodišča, da tožnikoma škoda še ni nastala.

Tožena stranka je opustila svojo pogodbeno obveznost oziroma pri izpolnjevanju svoje pogodbene obveznosti ni postopala z zadostno skrbnostjo (skrbnost dobrega strokovnjaka, 14. člen ZNPosr), saj naročitelja ni opozorila, da stoji del nepremičnine, pri prodaji katere je posredovala, na tuji parceli.

Tožnika v času nakupa nista bila seznanjena z dejstvom, da hiša, ki sta jo kupovala, nima gradbenega dovoljenja. Dolžnost nepremičninskega posrednika je, da stranko jasno in razumljivo pisno opozori na takšno napako (prvi odstavek 23. člena ZNPosr). Če nepremičninska družba pred sklenitvijo pogodbe, v zvezi s katero posreduje ne preveri pravnega stanja nepremičnine in kupca ne opozori glede pravnih napak nepremičnine, ne ravna s predpisano profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka ne zatrjuje, da je svojo dolžnost opravila v skladu z zakonom, zato za škodo, ki nastane v posledici takšne napake, odgovarja. Zakon opredeljuje izpolnitveni čas odškodninske obveznosti z nastankom škode (165. člen OZ). Trenutek škode ni definiran in ga je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera. Če gre za zmanjšanje premoženja škoda nastane, ko pride do zmanjšanja. Ta trenutek je objektivno zaznaven in je v konkretnem povezan s trenutkom, ko bosta tožnika denarna sredstva v vtoževanem znesku nakazala tistemu, ki bo zanju izdelal gradbeno dokumentacijo in bosta tudi plačala komunalni prispevek. Da bi že plačala omenjeni zadevi, tožnika ne trdita. Tožnika sta obravnavani postopek sp

S priloženimi listinami ni mogoče utemeljevati nove dejanske podlage, ki je sama tožbe ne vsebuje.

Skrbnost nepremičninskega posrednika pri opravljanju svojih poslov je skrbnost dobrega strokovnjaka, saj gre za opravljanje njegove poklicne dejavnosti. Letnica izgradnje hiše je (lahko) za odločitev naročitelja pomemben podatek. Izpoved toženkine zavarovanke, da je v zemljiški knjigi sama celo opazila leto 1939 kot leto, ko je objekt že stal, da pa žal temu ni posvečala pomena, že sama po sebi kaže, da ni ravnala z zahtevano stopnjo skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Če nepremičninska družba pred sklenitvijo pogodbe, v zvezi s katero posreduje, ne preveri pravnega stanja nepremičnine in kupca ne opozori glede pravnih napak nepremičnine, ne ravna s predpisano profesionalno skrbnostjo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v konkretnem primeru druga toženka, to je nepremičninska družba, škode ni povzročila. Pri navedenih zneskih ne gre za škodo, temveč za zmanjšanje kupnine, tožnica pa je z navedenim zahtevkom delno že uspela zoper prvotoženko kot prodajalko.

Tožencema ni mogoče očitati prevare, saj je tožnica razpolagala z zemljiškoknjižnim izpiskom, osebno preverjala stanje v zemljiški knjigi, kamor jo je napotil toženec, vendar se glede zemljišča pred stanovanjem ni pozanimala. V kupoprodajni pogodbi tudi ni bilo navedeno, da stanovanju pripada atrij. Tožnica pri sklepanju pogodbe ni ravnala z zadostno skrbnostjo.