18. člen ZNPosr

Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.

Dilema v tej zadevi je bila, ali nepremičninskemu posredniku pripada polna provizija za posredovanje (prvi odstavek 25. člena ZNPosr) ali le četrtina te (peti odstavek 25. člena ZNPosr). Kupec je namreč sam našel prodajalko, a ga je ta potem napotila k posredniku. Odgovor Vrhovnega sodišča je, da konkretne okoliščine primera narekujejo sklep, da je podan položaj iz prvega odstavka 25. člena ZNPosr, saj je nepremičninski posrednik (tožnik) posredoval pri sklenitvi pogodbe in ni podan položaj, ko kupec sam najde tretjo osebo v smislu petega odstavka 25. člena ZNPosr.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali pripada nepremičninskemu posredniku dogovorjena provizija v višini 4 % dogovorjene prodajne cene tudi v primerih, ko je med pogodbenima strankama dogovorjena klavzula vzpostavitve stika s kupcem in le-tega najde naročnik sam ali pa je v tem primeru nepremičninski posrednik upravičen do plačila na podlagi 5. odstavka 25. člena ZNPosr (ene četrtine s pogodbo dogovorjenega plačila za posredovanje).

Ob sklenitvi prodajne pogodbe stavba ni imela gradbenega in uporabnega dovoljenja, ker ju po samem zakonu ni pridobila. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 197. člena ZGO-1, po kateri se je pod določenimi pogoji upoštevalo, da določenih stavb, zgrajenih pred 31. 12. 1967, ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Prodaja zgradbe brez gradbenega in uporabnega dovoljenja predstavlja omejitev javnopravne narave po določbi 494. člena OZ. Skrbnost nepremičninskega posrednika pri opravljanju svojih poslov je skrbnost dobrega strokovnjaka, torej strožja skrbnost, saj gre za opravljanje njegove poklicne dejavnosti. Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak določeno strokovno avtonomijo, kar se nanaša tudi na izbiro načina oziroma metode svojega dela.

Ker je tožeča stranka dokazala, da je spravila toženca v stik s kupcem stanovanja, ta pa je nato sam sklenil kupoprodajno pogodbo s kupcem, tožeče stranke pa ni obvestil o tem, mora plačati dogovorjeno provizijo (18. in 25. člen ZNPosr).