20. člen ZMatR

Med strankama ni sporno, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva. Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Oblikovanje tožbenega zahtevka s katerim bo dedič A. A. uveljavljal, da B. B. ni dedinja po zapustniku in s katerim bo na podlagi 20. člena ZMatR lahko dosegel spremembo vpisanega podatka o očetovstvu, je njegova odločitev. Sodišče druge stopnje glede na podatke v zapuščinskem spisu lahko le domneva, da je bil v postopku pred upravnim organom neposredno izveden vpis v matični register, ker je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje očetovstva, saj sicer vpis ne bi bil izveden.

Izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi (20. člen ZMatR). Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s spremembami izjav. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, je tožnik dosegel natančno to. To pa je v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tožniku je treba odreči sodno varstvo, ker je njegovo ravnanje v času, ko si je našel drugo partnerico in začel uveljavljati ničnost izjave o očetovstvu po splošnih in obče sprejetih pravilih nepošteno, ugoditev tožbenemu zahtevku pa nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Toženčeva preživninska obveznost do mladoletne tožnice obstaja, dokler se s pravnomočno sodbo ne ugotovi ničnost njegove izjave o priznanju očetovstva oziroma ne izpodbije veljavnost te izjave. Pravda na podlagi toženčeve tožbe za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva oziroma podrejeno zaradi izpodbijanja veljavnosti izjave o priznanju očetovstva ni upoštevna ovira za odločanje o preživninski obveznosti toženca do mladoletne tožnice.

Predlog, da se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke za odvzem vzorca, potrebnega za izvedbo DNK analize mladoletnemu otroku je potrebno vsebinsko obravnavati in opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in pravico očeta oziroma pravico obeh, da poznata otrokov izvor.

Vpis očetovstva v matični register je spremenil situacijo v tej pravdi zato, ker ni bilo več predhodnega vprašanja, ki ne bi bilo rešeno na matičnem področju. Zato po prvem odstavku 13. člena ZPP ni bilo več pogojev, da bi sodišče samo kot o predhodnem vprašanju odločalo, ali gre za pravno veljavno priznanje očetovstva. Ko je očetovstvo vpisano v matični register, se ta vpis v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMatR lahko spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta drugega organa, ki je pristojen za odločanje o spremembi osebnega stanja. Gre za kogentno zakonsko določbo, ki je sprejeta iz pravno političnih razlogov zaradi varovanja statusnih razmerij in njihove stabilnosti. Zato ima vpis teh razmerij v matični register (in sodna odločba o teh razmerjih) učinek proti vsem in ne glede na njihovo (ne)sodelovanje v posameznih postopkih. Sklicevanje na pravno mnenje iz leta 1983 je neutemeljeno, ker gre v sedaj obravnavani zadevi za drugačen primer,zlasti pa za odločilno okoliščino, da je bilo med samo pravdo zapustnikovo priznanje očetovstva za toženca vpisano v matični register.

Zakonske določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva so kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.