7. člen ZDIJZ

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka možnosti delnega dostopa ni obravnavala in se v obrazložitvi do te možnosti ni opredelila, čeprav se zahteva tožečih strank izrecno nanaša na delni dostop do IJZ, to je na del zapisnika, ki se nanaša na njiju. Tožena stranka bi morala presojati in obrazložiti, ali lahko zahtevi ugodi tako, da dovoli delni dostop do dela zapisnika, ki se ne nanaša na varovane podatke, torej na del poslovanja, ki (po zgoraj obrazloženem) ni varovano kot poslovna skrivnost poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (6. a člen ZDIJZ). Glede na to, da spadata obe tožeči stranki pod izjemo od varovanja osebnih podatkov (kot je obrazloženo v 16. točki te odločbe), tudi ni ovira, da bi bili prepoznavni v delu v katerem zahtevata dostop do informacije javnega značaja.

Drugi odstavek 16. člena ZIN, v skladu s katerim je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih se opravlja inšpekcijski nadzor, se na podlagi jazikovne razlage nanaša izključno na vir prijave oziroma vir drugih informacij, torej na subjekt, ki je dal določene podatke ali obvestila, in da vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta. Da tožena stranka ni ravnala skladno z navedenimi izhodišči iz 7. člena ZDIJZ, saj razen osebnih podatkov prijavitelja in drugih fizičnih oseb ni prekrila vseh naveznih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na vir prijave, zaradi česar bi bila ogrožena njegova tajnost.

Sodišče ugotavlja, da je zahteva prosilca z dne 20. 11. 2019 usmerjena v pridobitev informacije, prosilec pa s svojim ravnanjem v razmerju do organa svoje pravice ni zlorabil. Glede na navedeno organ prve stopnje ni imel razloga, da bi njegovo zahtevo zavrnil po tem zakonskem določilu. Z uporabo instituta zlorabe pravice se prosilcu lahko le izjemoma zavrne dostop, pri čemer so se v sodni praksi izoblikovali elementi, ki lahko kažejo na zlorabo. Tak primer je lahko pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenim interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da interes prosilca, ki ga v postopku zasleduje, po ZDIJZ ni bistven, saj ta s svojo zahtevo pravne meje svoje pravice ni prekoračil. V primeru sklicevanja na izjemo po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je tožnica tista, ki bi morala v oceni škodljivih posledic, ki bi ji z razkritjem informacij lahko nastale, jasno navesti tako motnje v njenem notranjem delovanju in jih konkretno opredeliti, kot tudi škodo, ki bi ji s tem lahko nastala (specifični škodni test). Tožnica je namreč tista, ki svoje notranje delovanje naj

Odgovori na vprašanja iz prosilčeve zahteve so razvidni iz dokumenotv, s katerimi tožeča stranka razpolaga. Zato se ji s sprejeto odločitvijo ne nalaga ustvarjanje novih dokumentov, kot zmotno zatrjuje, ampak se ji nalaga posredovanje obstoječih dokumentov v delih, v katerih so vsebovane zahtevane informacije in ki ne vsebujejo varovanih osebnih podatkov.

Vsaka odločba davčnih inšpektoric, izdana v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo. Vsi dokumenti so vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Zato gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost.

Drugostopenjski organ ni presojal, ali je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Test javnega javnega interesa ni isto kot presoja, ali je nek podatek po zakonu javen oziroma ali gre za podatek o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V prvostopenjski odločbi prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal, ali je podana ta izjema iz 3. odst. 6. člena ZDIJZ, torej ali gre pri zahtevani dokumentaciji, ki se nanaša na zapisnike in dnevne rede sej Usmerjevalnega odbora, za tako informacijo, ki se nanaša na porabo javnih sredstev.

Izpodbijani sklep ni določil, da je spis tajen v celoti. Tako iz ocene škodljivih posledic z dne 20. 7. 2017 kot iz sklepa z istega dne je razvidno, da je vzrok tajnosti to, da je upnik že sam označil predlog za izdajo začasne odredbe kot tajen, pri čemer vsebuje tudi podatke, ki jih je pred tem že označil za tajne. To pa ne pomeni, da dolžnik s samim predlogom in s tajnimi podatki v obravnavani zadevi ne bi bil seznanjen. Že sama objava tajnih podatkov je prepovedana, izdaja tajnih podatkov pa je tudi kaznivo dejanje. Tako ravnanje je tako protipravno, upniku pa je treba omogočiti, da odpravi posledice takega ravnanja. Za to odločitev ni pomembno, kako je prosilec prišel do tajnih podatkov; tudi če v ničemer ni odgovoren za to, da se je seznanil s tajnimi podatki, je te podatke treba zaščititi. Ne glede na to, ali je dolžnik zavestno ravnal protipravno ali ne, pa je v zadevi pomembno to, da je treba tajne podatke varovati in jih ne posredovati javnosti, razen v posebej utemeljenih primerih; če pa so bili ti že posredovani, pa je treba kar najbolj odpraviti posledice takega ravnanja. Protipravna je že sama objava tajnih podatkov, čemur je treba zagotoviti sodno

Priklic obstoječih podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta, če je to mogoče opraviti enostavno in hitro. Tožnica ugovor, da bi posredovanje zahtevanih podatkov (s tem povezan priklic in nato anonimizacija) popolnoma ohromilo njeno delo, poda zgolj pavšalno.

Ne glede na to, ali je dolžnik zavestno ravnal protipravno ali ne, pa je v zadevi pomembno predvsem to, da je treba takšne podatke varovati in jih ne posredovati javnosti, razen v posebej utemeljenih primerih; če pa so bili ti že posredovani, pa je treba kar najbolj odpraviti posledice takega ravnanja. Protipravna je že sama objava tajnih podatkov, čemur je treba zagotoviti sodno varstvo. Zaenkrat pa je verjetno izkazano, da gre za tajne podatke, ki jih je dolžnik objavil, čeprav je to prepovedano. Tej situaciji je najprimerljivejša določba 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost. Tu ne gre za klasično odškodninsko odgovornost, za katero je potrebna tudi krivda povzročitelja, ravno zato pa po oceni višjega sodišča v tej fazi postopka niti ni pomembno, ali na strani dolžnika obstaja tudi krivda.

V fazi odločanja tožene stranke je bilo jasno, da tožnik zahteva zgolj dostop do zaključenih ugotovitev Poročila o projektu iz točk 4.3. in 4.4. To pomeni, da bi tožena stranka morala primerjati vsebino objavljenega članka v časopisu K. z zaključnimi ugotovitvami Poročila o projektu v točkah 4.3. in 4.4. in če bi ugotovila, da se po vsebini ujemata, bi morala tožniku posredovati, kje se zahtevana informacija nahaja, in zahtevo zavrniti; če pa bi ugotovila, da se vsebini ne ujemata, potem bi morala presojati, če so v navedenih točkah Poročila o projektu poslovne skrivnosti vpletenih operaterjev. Ker tožena stranka pri uporabi testa javnega interesa ni uporabila določb ZEKom-1, ki se nanašajo na razmerje med ZDIJZ in ZEKom-1, je odločba nezakonita, saj se je niti ne da preizkusiti.

Toženka je v postopku zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da tudi podatki o poškodbah, ki so predmet izreka in bi jih organ moral posredovati prosilcu, pomenijo varovane osebne podatke in s tem izjemo iz 6. člena ZDIJZ. Poleg tega se je toženka v obrazložitvi sklicevala le na določbe ZDIJZ, ni pa se opredelila do določb ZVOP-1 in ZPacP. Pacient ima pravico do zaupnosti osebnih podatkov, vključno s podatki o obisku pri zdravniku in drugih podrobnosti o svojem zdravljenju, kar je opredeljeno v 44. členu ZPacP. V 41. členu pa ta zakon ureja pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo. Delni dostop do zahtevanih podatkov v tem primeru ni mogoč, saj iz dokumentacije ni mogoče izločiti ali prekriti vsebine podatkov, ne da bi se s tem ogrozila njihova zaupnost. Tožnik je namreč zahteval podatke o točno določeni osebi z osebnimi podatki, zato tudi prikritje imena, priimka, naslova stalnega prebivališča in rojstnega datuma poškodovanca ne more prikriti njegove prepoznavnosti.

Zahteva za dostop do informacije javnega značaja se po določilih ZDIJZ nanaša tudi na tožbo ali pripravljalno vlogo stranke v sodnem postopku, v smislu 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker je bil v predmetni zadevi upravni spor, na katerega se je nanašal zahtevani podatek, že pravnomočno končan v času podaje zahteve in izdaje izpodbijane odločbe, tožeča stranka pa ni uveljavljala niti v prvostopenjskem aktu niti v tožbi, da bi razkritje podatka škodovalo izvedbi sodnega postopka, je imela tožena stranka zakonito podlago za odločitev v izreku izpodbijanega akta.

Pravna podlaga za posredovanje podatkov v konkretnem primeru sta ZDIJZ in ZUP in ni potrebno, da bi nek specialni zakon izrecno določal, da se v zvezi s postopki, katere je sprožila prizadeta stranka, vsi osebni podatki vlagatelja zahtevka lahko posredujejo javnosti oziroma zainteresiranim osebam. Odločitev o posredovanju zahtevanih dokumentov po ZDIJZ mora biti znotraj testa sorazmernosti iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki ga je treba upoštevati v povezavi z določbo 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Upoštevati je treba test praktične konkordance (3. odstavek 15. člena URS), kadar gre za kolizijo varstva ustavne pravice do varstva osebnih podatkov prizadete stranke (1. odstavek 38. člena Ustave) in ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja druge prizadete stranke v tem upravnem sporu, to je prosilca za dostop do informacije javnega značaja (2. odstavek 39. člena URS). „Kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov“ iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ bi bila torej podana, če pristojni organ ne bi opravil ali ne bi pravilno opravil testa praktične konkordance oziroma tehtanja obeh omenjenih pravic tako, da se obs

Zakonodajalec je v skladu z restriktivnim konceptom uporabe izjem od dostopa do informacije javnega značaja za dokazni standard postavil, da »bi razkritje povzročilo motnje«, kar je dokazni standard »onkraj dvoma«, med tem ko je tožeča stranka uporabila nižji dokazni standard, da »je zelo verjetno« (v prvostopenjskem aktu) oziroma da bi razkritje lahko pripeljalo do motenj (v tožbi). Iz materialno-pravnega vidika pa restriktivna razlaga izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru pomeni, da je zakonodajalec postavil izjemo le za »podatek iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument.

Tožeča stranka pravilno opozarja, da bi se ob zaukazanem delnem prekritju posameznih besed v Pravilniku o postopkih in ukrepih za zavarovanje osebnih podatkov pri izvajanju video nadzora pri vstopu v uradne službene oziroma poslovne prostore lahko ugotovil njen sistem varovanja prostorov z video nadzorom. Treba je upoštevati, da se v njenih prostorih opravlja dejavnost, ki ne more biti v celoti na vpogled širši javnosti, pa čeprav bi bila ta dejavnost za javnost lahko zanimiva. Sodišče je zato odločilo o prekritju podatkov v Pravilniku v toliki meri, da ne bi bilo mogoče razkriti sistema varovanja, prekriti pa bo treba tudi imena, navedena v tem Pravilniku, ne glede na to, da gre za javne uslužbence, saj jim ta Pravilnik daje določene naloge, ki pa ne morejo biti podatek javnega značaja.

V prvem odstavku 6. člena ZDIJZ so taksativno naštete izjeme, v katerih organ lahko (ob opravljenem škodnem testu) zavrne prosilcu dostop do zahtevane informacije. Izjeme je treba vedno uporabljati restriktivno. V prvem odstavku 6. člena ZDIJZ naštete izjeme so zakonsko določene izjeme omejitve načela javnosti, ki ga zasleduje ZDIJZ. Te izjeme zasledujejo določene interese, med drugim tudi varovanje nemotenosti dela državnih organov v predkazenskem postopku, kar je delo revidenta.

Tožniku ni mogoče odreči pravice, da kot zavezanec oziroma organ v smislu ZDIJZ nastopa kot tožnik v upravnem sporu, ter mu odreči aktivne legitimacije za sprožitev tega upravnega spora, kar bi bilo po mnenju sodišča v nasprotju z določilom 3. odstavka 7. člena ZUS-1, ki ureja sodno varstvo v javnopravnih sporih. Kar se tiče razkritja podatkov, ki bi škodovali izvedbi postopka, to so med drugimi tudi podatki iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, pa ni dopustno zavrniti dostopa do celotnega dokumenta, pač pa le do tistih informacij oziroma podatkov, ki se v takšnem dokumentu nahajajo in katerih razkritje bi lahko škodovalo izvedbi postopka. Dostop do preostalih delov dokumenta pa mora zavezani organ v skladu s 7. členom ZDIJZ odobriti, če lahko iz dokumenta brez škode za njegovo zaupnost izloči informacije, ki s to izjemo niso krite.

Na odločitev v zadevi ne vpliva namen prosilca za pridobitev informacije, ki ga zatrjujejo stranke. Pravnega interesa glede na določbe ZDIJZ prosilcu namreč ni treba izkazati. Sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da bi bilo pri presoji zadeve potrebno upoštevati njen status kot ustanove z določenimi javnopravnimi posebnostmi. Tožeča stranka je namreč z zakonom ustanovljena fundacija, zaradi česar je uvrščena med osebe javnega prava, ki so po 1. členu ZDIJZ zavezanke za posredovanje informacij javnega značaja. Poleg tega razpolaga z javnimi sredstvi, poraba slednjih pa je v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ javna.

Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.