25. člen ZDIJZ

Sodišče tudi v primeru, če bi presodilo, da so navedbe tožnice glede vprašanja, ali zahtevani podatki izhajajo iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z tožničinim notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo, utemeljene, tožbi ne bi moglo ugoditi, saj tožnica ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da razkritje teh podatkov ne bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa, ki je drugi kumulativni pogoj za obstoj izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. V obravnavani zadevi je tožena stranka kot drugostopenjski organ spremenila zavrnilno odločbo tožnice kot prvostopenjskega upravnega organa ter prosilcu omogočila dostop do zahtevanih informacij javnega značaja. Glede na določbo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ je bila tožena stranka ob tem dolžna (tudi brez navedb tožnice v tej smeri) preveriti, ali je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in ali je imetnik pravic tretja oseba.

Zahtevani standardi so avtorskopravno zaščiteni, čeprav se nanje sklicuje normativno besedilo. Zato je po presoji sodišča tožena stranka glede na določbe 25. člena ZDIJZ, pravilno zavrnila zahtevo tožeče stranke za posredovanje navedene dokumentacije v elektronski obliki oziroma v obliki fotokopij.

Brez dvoma je oseba javnega prava tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. To velja tudi za tožnika, ki mu tak status določa prvi odstavek 7. člena ZSta-1, drugi odstavek istega člena pa poleg tega določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tožnik zato nedvomno spada med zavezance iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Kot rečeno, je njegov status opredeljen z izrecno zakonsko določbo, besedilo te določbe pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da se ne bi nanašala na tožnika oziroma njegovo dejavnost v celoti. Nacionalni standardi tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Da so slovenski nacionalni standardi avtorska dela v skladu s predpisi o avtorski pravici, izhaja že iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ničesar drugega pa ne navaja niti nobena od strank v tem upravnem sporu, zato sodišče brez pridržkov in brez nadaljnje obrazložitve slovenske nacionalne standarde obravnava kot avtorska dela.

Določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ ureja prav take primere kot je obravnavani, torej primere, ko se nasproti postavita na eni strani avtorska pravica in na drugi strani pravica do pridobitve informacij javnega značaja, in to tako, da prosilec lahko pride do informacij in da se obenem avtorju nudi zaščita, skladno z pridobljenimi oziroma prenesenimi avtorskimi pravicami. Tako stališče obenem vodi do zaključka, da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotoviti v kakšnem obsegu in kateri element avtorske pravice je zavarovan, kot tudi ugotoviti v kakšnem obsegu so bile avtorske pravice prenesene na tretjo osebo in ali je avtor morebiti razpolagal tudi z materialno avtorsko pravico do reproduciranja njegovega dela.

Projektna dokumentacija, ki sicer pomeni avtorsko delo, po izrecni zakonski določbi postane del izdanega gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja, zaradi česar po prav tako izrecni določbi ZASP ne uživa več takega avtorskopravnega varstva, da bi bil dostop do nje kakorkoli omejen.

Določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ ureja prav take primere kot je obravnavani, torej primere, ko se nasproti postavita na eni strani avtorska pravica in na drugi strani pravica do pridobitve informacij javnega značaja in to tako, da prosilec lahko pride do informacij in da se obenem avtorju nudi zaščita, skladno s pridobljenimi oziroma prenesenimi avtorskimi pravicami. Tožena stranka od te zakonske določbe odstopa s trditvijo, da s trenutkom, ko postane PGD del gradbenega dovoljenja, izgubi avtor tega dela oziroma tisti, na katerega je bila avtorska pravica prenesena. Tako stališče je v nasprotju s prej opisanim namenom drugega odstavka 25. člena ZDIJZ.

Ker je izpodbijani sklep po svoji vsebini dejansko nadomestil pritožbeno odločbo, saj je tožniku naložil odločanje o zahtevi na drugi pravni podlagi, ne pa podaljšal roka za odločitev, ker te tožnik še ne bi sprejel, sodišče šteje, da ne gre za procesni sklep, ampak za odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor (31. člen ZDIJZ). Kljub temu pa za vsebinsko obravnavanje tožbe ni izpolnjena nadaljnja procesna predpostavka, to je pravni interes za izpodbijanje sklepa.

Tožeča stranka v tožbi navaja okoliščine in dejstva, ki se lahko nanašajo le na izvirnost in individualnost samega kolača, ne pa na recept. S temi navedbami zato ne more uspešno izpodbijati dejstva, da kriterija individualnosti zahtevani recept ne izpolnjuje. Tožbena trditev, da predstavlja recept v skladu določili Zakona o avtorski in njej sorodnimi pravicami, avtorsko delo, je zato po presoji sodišča brez dejanske in pravne podlage.

ZUP v 82. členu res daje strankam pravico ne samo pregledovati dokumente zadeve, ampak tudi na svoje stroške preslikati ali prepisati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Vendar pa ZInfP v 12. členu določa nekatere omejitve glede pravice do vpogleda v spis. V obravnavanem primeru je z izdajo te sodbe odločitev v upravnem postopku sicer postala pravnomočna, vendar pa to še vedno ne pomeni, da bi tožnik smel pridobiti kopijo arhitekturnega dela projektne dokumentacije, saj 2. odstavek 25. člena ZDIJZ takšnega načina dostopa do informacije ne omogoča. Iz besedila tega določila namreč izhaja, da je seznanitev s tako informacijo možna zgolj z vpogledom, ne pa s pridobitvijo fotokopije. 25. člen ZDIJZ je specialno določilo glede na 82. člen ZUP, saj pravico do vpogleda do določene mere omejuje in je v tem primeru treba upoštevati določilo ZDIJZ kot specialnejši predpis, ko gre za vprašanje, kolikšen je obseg pravice do vpogleda v spis.

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka opraviti ustno obravnavo, ker je v zadevi udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi in ker je tožena stranka štela, da mora opraviti ogled (1. odstavek 154. člena ZUP). Ko tožena stranka opravlja procesno dejanje v ugotovitvenem postopku, mora ravnati po določbah, ki ureja ugotovitvene postopke po ZUP, ne pa da odloča na podlagi t.i. "sestankov" s strankami, ki jih ZUP ne ureja.