64. člen ZDDPO-UPB1

Davčno olajšavo za vlaganje na demografsko ogroženih območjih po ZDDPO (1990) lahko po uveljavitvi ZDDPO (1993) do konca uveljavi le tista pravna oseba, ki jo je uveljavljala na dan začetka uporabe ZDDPO (1993).

Po presoji Vrhovnega sodišča je 64. člen ZDDPO/93 jasen in za možnost uveljavljanja olajšave do poteka dobe zahteva, da je bila davčna olajšava uveljavljana na dan uveljavitve ZDDPO/93. Olajšavo iz drugega odstavka 21. člena ZDDPO/90 je mogoče uveljavljati le za prvih pet let poslovanja. Morebitni kasnejši dobički (tudi, če bi bili ustvarjeni šele prvič od vpisa subjekta v register) ne predstavljajo podlage, da bi davčni zavezanec lahko uveljavljal davčno olajšavo.

Kadar zakon ne določa drugače, se za vprašanje zastaranja odmere davkov in prispevkov uporabi zakon, ki velja v času, ko o odmeri odloča prvostopni davčni organ. Učinki odprave odločbe, določeni v 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, nimajo vpliva na zastaranje odmere davka.

Davčni zavezanec sme amortizirati le tiste stvari, ki imajo zanj naravo osnovnih sredstev po SRS (1993) 1.21., ki se amortizirajo. Če določena poslovna zgradba ne izpolnjuje pogojev iz SRS (1993) 1.21. potem je ni mogoče amortizirati, ne glede na to, da jo ima davčni zavezanec nepravilno zavedeno v svojih poslovnih knjigah. Lastništvo na nepremičnini se za davčne potrebe izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo ali z listino, ki je sposobna za vpis. Po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe odmera davka ne more več zastarati.

Določbe, ki urejajo zastaranje odmere davka, so materialnopravne narave. Po 6. členu ZUP se uporabljajo določbe, ki veljajo v času, ko davek odmerja pristojni prvostopni organ. Po vročitvi prvostopne odločbe davčnemu zavezancu odmera davka ne more več zastarati.

Davčno olajšavo iz 21. člena ZDDPO (1990) so lahko glede na 64. člen ZDDPO (1993) prenašali le tisti davčni zavezanci, ki so to pravico pridobili do uveljavitve ZDDPO (1993), to je do 15.1.1994. Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače.

Davčno olajšavo, ki jo lahko uveljavijo zavezanci za davek od dobička pravnih oseb, ki so začeli s poslovanjem na novo, ne more uveljaviti davčni subjekt, ki je bil na novo ustanovljen zaradi opravljanja dejavnosti (iger na srečo), ki jo urejajo posebni predpisi in je od svojega ustanovitelja prevzel poleg delavcev, ki so to dejavnost že opravljali pri ustanovitelju, tudi vsa potrebna osnovna sredstva.

Med prehodnimi določbami ZDDPO je v 64. členu določeno (le to), da lahko z uveljavljanjem davčne olajšave po 21. členu ZDDPO (1990) do izteka tam določenih obdobij nadaljujejo le tisti zavezanci, ki so tako olajšavo uveljavili na podlagi ZDDPO(1990). Ker je tožeča stranka prvi dobiček izkazala šele za leto 1995, v letu 1996 ni mogla uveljaviti davčne olajšave iz 21. člena ZDDPO(1990), ker od 1.1.1994, ko je začel veljati novi ZDDPO, za novo uveljavljanje te davčne olajšave ni (bilo več) pravne podlage.

V obravnavanem sporu je bistveno, da tožnik sploh ni izpolnil pogojev za uveljavljanje davčne olajšave iz 21. člena ZDDPO/90, zato vprašanje razlage prehodne določbe 64. člena ZDDPO/93 za odločitev ni pomembno.

Zamudne obresti za preplačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Davčna olajšava zaradi opravljanja dejavnosti na demografsko ogroženem območju se prizna le, če se dejavnost dejansko opravlja na takem območju oziroma se na takem območju pretežno vodijo posli davčnega zavezanca.

Dejansko opravljanje dejavnosti na demografsko ogroženem območju je zakonski pogoj za davčno olajšavo po 21. členu ZDDPO/90.

Zamudne obresti od premalo plačane davčne obveznosti se naložijo v plačilo od dne, ko postane odločba o odmeri davka izvršljiva.

Po določbi 21. člena takrat veljavnega Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 6/91 do 19/93), ki se po določbi 64. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96, dalje: ZDDPO) uporablja za davčne zavezance, ki so na dan uveljavitve tega zakona uveljavljali olajšavo po prej veljavnem zakonu in jo lahko uveljavljajo do poteka dobe, se prizna davčna olajšava tistim davčnim zavezancem, ki pričnejo s poslovanjem na območjih, ki so s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot taka območja. Gledano z vidika namena, ki ga navedena določba zasleduje, je po mnenju sodišča odločilno prav dejstvo, kje zavezanec opravlja dejavnost, ne pa morda, kje je njegov sedež.

Ker je bila torej tožeča stranka ustanovljena zaradi dejavnosti opravljanja iger na srečo, to dejavnost pa urejajo posebni predpisi in je za opravljanje te dejavnosti prejela od svojega ustanovitelja ustrezna osnovna sredstva, prevzela pa je tudi delavce, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do olajšave iz 1. odstavka 21. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb.