34. člen ZDDPO-UPB1

Kadar zakon ne določa drugače, se za vprašanje zastaranja odmere davkov in prispevkov uporabi zakon, ki velja v času, ko o odmeri odloča prvostopni davčni organ. Učinki odprave odločbe, določeni v 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, nimajo vpliva na zastaranje odmere davka.

Davčni zavezanec sme amortizirati le tiste stvari, ki imajo zanj naravo osnovnih sredstev po SRS (1993) 1.21., ki se amortizirajo. Če določena poslovna zgradba ne izpolnjuje pogojev iz SRS (1993) 1.21. potem je ni mogoče amortizirati, ne glede na to, da jo ima davčni zavezanec nepravilno zavedeno v svojih poslovnih knjigah. Lastništvo na nepremičnini se za davčne potrebe izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo ali z listino, ki je sposobna za vpis. Po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe odmera davka ne more več zastarati.

Določbe, ki urejajo zastaranje odmere davka, so materialnopravne narave. Po 6. členu ZUP se uporabljajo določbe, ki veljajo v času, ko davek odmerja pristojni prvostopni organ. Po vročitvi prvostopne odločbe davčnemu zavezancu odmera davka ne more več zastarati.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je davčni organ podvomil v to, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma v resnično vsebino poslovnega dogodka. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zahteval od tožeče stranke, da izkaže, ali so bila dela po računih tudi dejansko opravljena. S to zahtevo je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da za svoje trditve – torej, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma da so se poslovni dogodki res zgodili – predloži dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je izključena revalorizacija davčne izgube pri njenem pokrivanju, saj za to davčni predpis (34. do 37. člen ZDDPO) ne daje podlage. Gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je treba iskati v davčnem predpisu.

Če je imel davčni zavezanec knjiženo dolgoročno finančno naložbo v poslovnih knjigah, jo je moral glede na določbe Zakona o računovodstvu iz leta 1989 tudi revalorizirati. Povečanje dolgoročne finančne naložbe pa predstavlja obdavčljive prihodke iz financiranja po ZDDPO (1990). Odmera davka ne zastara tekom preverjanja pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe. Nedovoljene novote se nanašajo tako na dokaze, kot tudi na dejstva.

Po presoji sodišča gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je potrebno iskati predvsem in najprej v davčnem predpisu, ki je glede vsebine kot načina izračuna določen in nedvoumen. Kolikor bi davčni predpis predvidel revalorizacijo davčne izgube, bi moralo biti slednje iz relevantnih zakonskih določb izrecno razvidno ter razviden način, kako naj se slednje opravi. Prav tako ni podlage za ekstenzivno razlago sicer jasnih določb zakona. Pri možnosti pokrivanja davčne izgube iz preteklih let gre za določeno davčno ugodnost pri zmanjšanju davčne osnove. Že iz tega razloga dane bonitete ni mogoče širše razlagati. Ob določbi zakona, ki definira davčno izgubo in način njenega pokrivanja, bi ob avtomatičnem poseganju po razlagi davčnih obračunskih kategorij po SRS, posledično s tem tudi dosegli zmanjševanje razlikovanja med pojmoma poslovne izgube in davčne izgube. Na ta način bi se vsebina davčnih institutov razlagala mimo davčnega predpisa, kar pa ni bil namen zakonodajalca.

Metodologija za izračun čiste vrednosti sredstev investicijskega sklada in vrednosti enote premoženja vzajemnega sklada je veljaven predpis, ki se ne uporablja samo za določitev osnove za izračun provizije, pač pa tudi za izkazovanje odhodka iz naslova popravkov vrednosti delnic PID. Sprememba določbe 202. člena ZDavP se lahko uporabi pri odmeri davka od dobička pravnih oseb za leto 1998, ne pa tudi že za leto 1997.

Zahtevek za vračilo preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je potrebno presojati po določbah Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeni zakon glede vračila preveč plačanih prispevkov napotuje na uporabo določb Zakona o davku od dobička pravnih oseb.

Vračilo nepravilno ali preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima zavarovanec pravico zahtevati po določbah Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter na način in po postopku, določenem v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb.