47. člen ZP-1

Ker bi taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki bi nastala ob pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o določitvi sodne takse, predstavljala obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka in bi sodila med stroške stečajnega postopka, pritožnica pa je s pritožbo izkazala, da je premoženje stečajne dolžnice neznatno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pravno osebo v stečaju v okolišičnah nezmožnosti poravnavanja finančnih obveznosti ob smiselni uporabi določb 11. člena ZST-1 oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.

Ker stroški strokovnega pregleda in zdravniškega pregleda z odvzemom krvi oziroma urina niso nastali v postopku o prekršku zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ali zaradi njega in tudi niso izdatki, ki so za potrebe postopka nastali pred njegovo uvedbo ali po njegovi zaključitvi, jih obdolženec ni dolžan plačati.

Tretji odstavek 202. člena ZP-1 med drugim določa, da je denar, ki se pridobi s prodajo odvzetih predmetov, prihodek države. Pritožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje od ugotovljenih stroškov odvoza vozila, hrambe vozila in prodaje odvzetega vozila v skupnem znesku 466,16 EUR moralo odbiti znesek kupnine za vozilo.

Izdatki za hrambo odvzetega avtomobila po pravnomočnosti sodbe niso več strošek postopka o prekršku, temveč gre za izdatke, zvezane z izvršitvijo sankcije.

ZP-1 ne določa, da stroški v zvezi s hrambo zaseženih in odvzetih predmetov, nastali po pravnomočno končanem postopku o prekršku, ali stroški, ki nastanejo s prodajo odvzetih predmetov, izrečenih kot stranska sankcija, sodijo med stroške postopka, ki jih je dolžan plačati tisti, ki mu je izrečena sankcija za prekršek. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se vsi stroški, ki jih je dolžan plačati obdolženec, zmanjšajo za kupnino, saj je denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov, prihodek države.

Stroški hrambe zaseženega vozila, ki so nastali po pravnomočnosti sodbe o prekršku, ko je postopek o prekršku končan, do oddaje le-tega v uničenje, niso stroški postopka o prekršku, temveč stroški postopka izvršitve sodbe, ki jih ni mogoče naložiti v plačilo obdolžencu.

Če je bil storjen prekršek zaradi prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti in je prekrškovni organ hitrost vozila ugotovil s posebnimi tehničnimi napravami, niso podane okoliščine, ki bi narekovale izdajo posebnega plačilnega naloga po prvem odstavku 57. a člena ZP-1.