1. člen ZP-1
Predpisovanje prekrškov in sankcij
(1)Ta zakon določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških.
(2)Predpisi, s katerimi se v Republiki Sloveniji določajo prekrški, se lahko uporabljajo le v skladu s tem zakonom.
(3)Določbe prvega dela tega zakona (materialnopravne določbe) veljajo za vse prekrške po predpisih iz prejšnjega odstavka.
(4)Določbe tega zakona se ne uporabljajo za administrativno sankcioniranje pravnih oseb v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo konkurence, zavarovalni nadzor, trg vrednostnih papirjev, preprečevanje pranja denarja in predpisi, ki jih izvaja Banka Slovenije.
- VSRS Sodba IV Ips 29/2020Vrhovno sodišče RS · 2020
ZP-1 kot temeljni zakon s področja prekrškovnega prava samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam) ne daje pooblastila, da z lastnimi pravili urejajo postopkovna vprašanja, ki so celovito urejena v določbah ZP-1 (45. do 198. člen). Določba četrtega odstavka 3. člena ZP-1 samoupravnim lokalnim skupnostim dopušča le urejanje materialnopravnih vprašanj, ne pa tudi predpisovanje postopka o prekrških in organov, pristojnih za odločanje o prekrških, kar ureja ZP-1 (prvi in drugi odstavek 1. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da drugi odstavek 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL posega na področje procesnega prekrškovnega prava na način, ki ni v skladu z navedenimi določbami ZP-1 (prvim in drugim odstavkom 1. člena ZP-1 ter četrtim odstavkom 3. člena ZP-1). Glede na to, da je samoupravna lokalna skupnost z obravnavano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL presegla meje zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja, kot jo določa ZP-1, sodišče prve stopnje te podzakonske določbe pri odločanju v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti in nanjo vezati zakonskih posledic v smislu 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
- VSRS Sodba IV Ips 10/2018Vrhovno sodišče RS · 2018
Zahteva za varstvo zakonitosti predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila.
- VSRS Sodba IV Ips 42/2016Vrhovno sodišče RS · 2016
Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka. Vendar pa navedena nedoslednost (pomanjkljiva uporaba zgradbe pravnega pravila) tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa. Kot že rečeno je bi
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 12. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba IV Ips 29/2020Vrhovno sodišče RS · 15. 12. 2020besedilo 2016–2026
ZP-1 kot temeljni zakon s področja prekrškovnega prava samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam) ne daje pooblastila, da z lastnimi pravili urejajo postopkovna vprašanja, ki so celovito urejena v določbah ZP-1 (45. do 198. člen). Določba četrtega odstavka 3. člena ZP-1 samoupravnim lokalnim skupnostim dopušča le urejanje materialnopravnih vprašanj, ne pa tudi predpisovanje postopka o prekrških in organov, pristojnih za odločanje o prekrških, kar ureja ZP-1 (prvi in drugi odstavek 1. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da drugi odstavek 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL posega na področje procesnega prekrškovnega prava na način, ki ni v skladu z navedenimi določbami ZP-1 (prvim in drugim odstavkom 1. člena ZP-1 ter četrtim odstavkom 3. člena ZP-1). Glede na to, da je samoupravna lokalna skupnost z obravnavano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL presegla meje zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja, kot jo določa ZP-1, sodišče prve stopnje te podzakonske določbe pri odločanju v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti in nanjo vezati zakonskih posledic v smislu 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
- VSRS Sodba IV Ips 10/2018Vrhovno sodišče RS · 18. 9. 2018besedilo 2016–2026
Zahteva za varstvo zakonitosti predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila.
- VSRS Sodba IV Ips 42/2016Vrhovno sodišče RS · 20. 9. 2016besedilo 2003–2016
Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka. Vendar pa navedena nedoslednost (pomanjkljiva uporaba zgradbe pravnega pravila) tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa. Kot že rečeno je bi