1. člen

Protokol 3 o opredelitvi pojma “izdelki s poreklom” in načinih upravnega sodelovanja se spremeni, kot sledi: 1. Točka i) 1. člena se nadomesti z: “i) ‘dodana vrednost’ pomeni ceno izdelka franko tovarna, zmanjšano za carinsko vrednost vsakega od vključenih materialov s poreklom iz drugih držav, omenjenih v 3. in 4. členu, ali če carinska vrednost ni znana ali se ne da ugotoviti, prvo ceno, ki se za izdelke preverljivo plačuje v eni od pogodbenic.” 2. 3. in 4. člen se nadomestita z naslednjima: 1. Ne glede na določbe 2. člena izdelki veljajo za izdelke s poreklom iz Turčije, če so bili tam pridobljeni in vključujejo materiale s poreklom iz Turčije, Slovenije, Češke republike, Estonije, Romunije, Litve, Bolgarije, Poljske, Madžarske, Slovaške republike, Latvije, Islandije, Norveške, Švice (vključno z Liechtensteinom)1 ali Evropske skupnosti2, v skladu z določbami Protokola o pravilih o poreklu, priloženega sporazumom med Turčijo in vsako od teh držav, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v Turčiji, presega tisto, omenjeno v 7. členu tega protokola. Ni treba, da bi bili taki materiali zadosti obdelani ali predelani. 2. Če obdelava ali predelava, ki se opravlja v Turčiji, ne presega postopkov, omenjenih v 7. členu, se šteje, da ima pridobljeni izdelek poreklo iz Turčije samo, kadar je tam dodana vrednost višja od vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz katere koli od držav, omenjenih v prvem odstavku. Če to ni tako, se pridobljeni izdelek šteje za izdelek s poraklom iz države, ki je prispevala največjo vrednost uporabljenih materialov s poreklom pri proizvodnji v Turčiji. 3. Izdelki s poreklom iz ene od držav, omenjenih v prvem odstavku, ki niso obdelani ali predelani v Turčiji, ohranijo svoje poreklo, če se izvozijo v eno od teh držav. 4. V tem členu predvidena kumulacija se lahko uporablja samo za materiale in izdelke, ki so pridobili status blaga s poreklom z uporabo pravil o poreklu, ki so enaka kot pravila v tem protokolu.