47. člen ZTuj-1-UPB1

Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo. Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška. Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to,

Pojem prebivanja v smislu ZTuj-1 je potrebno razlagati kot čas zadrževanja tujca na ozemlju Republike Slovenije po vstopu na njeno ozemlje, ki traja od prihoda do odhoda oziroma izstopa z državnega ozemlja Republike Slovenije, ne glede na to, ali takšno bivanje traja le nekaj ur ali več dni zaporedoma. Za ugotovitev prekrška bivanja v Republiki Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom mora biti iz opisa dejanskega stanja razvidno, na podlagi kakšnega vstopnega naslova je storilec vstopil na ozemlje Republike Slovenije konkretnega dne, kaj je nato med bivanjem na ozemlju Republike Slovenije dejansko počel in ali je imel za namen bivanja, kot ga je dejansko izvrševal v času bivanja na ozemlju Republike Slovenije, ustrezno dovoljenje.

Tožniku bi moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v danem roku ne bi zapustil, bi upravni organ lahko pričel s postopkom prisilne odstranitve iz države in bi tožniku izdal sklep o namestitvi v Center za tujce. Cilj direktive 2008/115/ES je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah, določitev jasnih, preglednih in poštenih pravil oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi po poštenem in preglednem postopku. Ta Direktiva v času odločanja tožene stranke res še ni bila implementirana v nacionalno zakonodajo, vendar bi jo kljub temu morali organi pri odločanju uporabljati kot razlagalni pripomoček in torej nacionalne predpise razlagati in uporabljati v duhu direktive.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pravilno je ugotovila, da navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Kot dejanj preganjanja tudi ni mogoče šteti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice, saj je bila drugo tožnici zdravniška pomoč v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, druge zdravstvene storitve pa je morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti, prav tako so ji na socialni službi dali denar za ponovni priklop elektrike, policija je v primeru fizičnega napada odreagirala, razen tega pa sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja. Primerneje bi bilo, če bi organ, ki odloča v azilnem postopku, v odločbi določil tudi rok za prostovoljno zapustitev države, vendar pa po mnenju sodišča

Tožena stranka bi morala v skladu z določilom 47. člena ZTuj -1 tožniku izdati odločbo, s katero bi mu bilo odrejeno, da mora zapustiti državo, določen bi moral tudi rok za prostovoljno zapustitev države, odločba o zapustitvi države bi morala postati izvršljiva. To pomeni, da bi tožniku moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v roku ne bi zapustil, bi tožena stranka lahko pričela s postopkom prisilne odstranitve iz države. Tožniku je bila nezakonito odvzeta prostost na policijski postaji, od trenutka, ko je stekel postopek v zvezi z nezakonitim prebivanjem tožnika v Republiki Sloveniji, do trenutka, ko je bil na mejnem prehodu Dragonja odstranjen iz države in je vstopil v Republiko Hrvaško. Tožniku je bila s tem kršena ustavna pravica do osebne svobode, ustavna pravica svobode gibanja in pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva.