98. člen ZTuj-1-UPB6

Pristojni upravni organ ob odločitvi o nastanitvi revidenta v Center ni razpolagal s podatki o tujčevem slabem psihičnem stanju, zato je bila kot pravna podlaga pravilno uporabljena določba prvega odstavka in ne tretjega odstavka 56. člena ZTuj-1. V postopku odstranitve tujca iz države obvezno zastopanje tujca v zakonu ni predvideno. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da zakonsko določbo 56. člena ZTuj-1 šteje za ustavno skladno in postopka presoje ustavnosti tega člena ZTuj-1 kljub revidentovemu predlogu ne bo začelo, razlogov za to pa mu ni treba pojasnjevati, s tem pa ni zadostilo kriterijem obrazloženosti razlogov, ki jih je uporabilo pri svoji odločitvi, in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

V postopku ni sporno, da sta bili tožniku izdani dve odločbi o prekršku zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 98. člena ZTuj-1, ker se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito. Navedeno dejstvo utemeljuje domnevi iz 3. in 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil države, ter da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Pojem prebivanja v smislu ZTuj-1 je potrebno razlagati kot čas zadrževanja tujca na ozemlju Republike Slovenije po vstopu na njeno ozemlje, ki traja od prihoda do odhoda oziroma izstopa z državnega ozemlja Republike Slovenije, ne glede na to, ali takšno bivanje traja le nekaj ur ali več dni zaporedoma. Za ugotovitev prekrška bivanja v Republiki Sloveniji v nasprotju z vstopnim naslovom mora biti iz opisa dejanskega stanja razvidno, na podlagi kakšnega vstopnega naslova je storilec vstopil na ozemlje Republike Slovenije konkretnega dne, kaj je nato med bivanjem na ozemlju Republike Slovenije dejansko počel in ali je imel za namen bivanja, kot ga je dejansko izvrševal v času bivanja na ozemlju Republike Slovenije, ustrezno dovoljenje.

Tožniku bi moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v danem roku ne bi zapustil, bi upravni organ lahko pričel s postopkom prisilne odstranitve iz države in bi tožniku izdal sklep o namestitvi v Center za tujce. Cilj direktive 2008/115/ES je med drugim optimalna zagotovitev pravic tujcev v državah članicah, določitev jasnih, preglednih in poštenih pravil oziroma zagotovitev, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi po poštenem in preglednem postopku. Ta Direktiva v času odločanja tožene stranke res še ni bila implementirana v nacionalno zakonodajo, vendar bi jo kljub temu morali organi pri odločanju uporabljati kot razlagalni pripomoček in torej nacionalne predpise razlagati in uporabljati v duhu direktive.