43. člen ZTuj-1-UPB1

Neporavnane davčne obveznosti tožnika iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojnega podjetnika, so takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

V času izdaje izpodbijane odločbe mož tožeče stranke ni bil zaposlen, zato ni izkazoval uradnih dohodkov za preživljanje družine ter vključenosti v obvezno zdravstveno zavarovanje iz naslova zaposlitve. Zaradi navedenega tudi tožeča stranka ni imela ustreznega zdravstvenega zavarovanja kot družinski član in izkazanih zadostnih sredstev za preživljanje. Po mnenju sodišča tožeča stranka zato ni izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v RS spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj, je toženka pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS. Da je bila tožniku s sodbo izrečena pogojna obsodba, ki ni kazen, temveč opozorilna sankcija, ne pomeni, da odločitev ni pravilna.

V času izdaje izpodbijane odločbe je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima sredstev za preživljanje, da je storila večje število prekrškov zoper javni red in mir ter da nima poravnanih zapadlih davkov in prispevkov. Zato je tožena stranka njeno prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v RS zavrnila skladno z določbami ZTuj-1.

Tožnik je bil pred izdajo izpodbijane odločbe kaznovan za več prekrškov, poleg tega pa tudi nima poravnanega zapadlega davčnega dolga, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Prvostopenjski organ je upošteval vse pravnomočne odločitve organov pregona, ki jih je glede na pravila o izbrisu lahko in na njihovi podlagi utemeljeno sklepal, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove navedbe o plačilu vseh izrečenih denarnih kazni, kajti razlog za domnevo obstaja že s tem, da je tožnik bil pravnomočno kaznovan za prekrške in kaznivo dejanje, kakor tudi, da želja tožnika, da ostane v Sloveniji, kaže na podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, saj v odločbi povzete ugotovitve izkazujejo ravno nasprotno.

Zgolj ugotovljena zapadla obveznost do države (katero namerava tožnik očitno poravnati) ne more biti podlaga za zaključek, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1.

Tožena stranka je pravilno utemeljila, da obstojajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da je bil tožnik že večkrat obsojen, poleg tega pa je bilo v času odločanja zoper njega vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje goljufije.

Tožeča stranka kot direktor ni poskrbela, da bi družba B. davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plač, zato je tudi po mnenju sodišča izkazano, da ni ravnala v skladu z določbami ZDavP-2, kar je zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Upravni organ je okoliščine glede davčnega dolga nepravilno obravnaval kot tisto dejstvo, da se tožnik ni oziroma se ne bo podrejal pravnemu redu RS. V domnevi, ki je zakonsko določena, gre namreč za neopredeljiv besedni pojem, ki ga je treba razlagati v zvezi z vsemi dejanskimi okoliščinami obravnavanega primera.

Upravna organa se v obrazložitvi svojih odločb sicer nista izrecno sklicevala na to, da jima je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar pa je iz obrazložitve upravnih odločb dovolj jasno razvidno, da je njuna odločitev v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega jima je pooblastilo dano.

Upravni organ bi moral pred izdajo odločbe jasno določiti, kdo je lahko stranka v postopku. Iz prošnje izhaja, da je prošnjo vložila C.C. po zakoniti zastopnici A.A. Zato iz obrazložitve obeh upravnih odločb ni razvidno, zakaj je prvostopenjski upravni organ izpodbijani odločbi izdal zakoniti zastopnici, ne pa osebi, ki je kot stranka v postopku prošnjo tudi vložila.

V postopku ni sporno, da sta bili tožniku izdani dve odločbi o prekršku zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 98. člena ZTuj-1, ker se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito. Navedeno dejstvo utemeljuje domnevi iz 3. in 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil države, ter da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Iz izjav tožnika ni mogoče sklepati na namen bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pozna, ker ni vedel, da je sam 100% lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, niti ni vedel točnega imena podjetja in na katerem naslovu ima sedež.

Okoliščina (pravnomočnost obsodbe), ki prvostopenjskemu organu ob odločanju o prejšnji prošnji ni bila poznana, pomeni, da so se okoliščine, ki so vplivale na odločitev organa o prošnji tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, spremenile. Zato je pravilno postopal, ko je presojal okoliščino oziroma dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 129. členu KZ Republike Hrvaške, in to v času, ko je imel v Republiki Sloveniji podaljšano dovoljenje za prebivanje.

Tako prvostopni kot drugostopni organ sta pravilno ugotovila, da je podan razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji (neobstoj zagotovljenih sredstev za preživljanje in obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije), na katerega sta se pri svoji odločitvi pravilno oprla upravna organa.

Tožena stranka je nepravilno razlagala in uporabila pojem domneve, da se tujec ne bo podrejal pravu Slovenije, saj od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi poznal pravilo, po katerem ni dovoljeno v obdobju 6 mesecev prebivati več kot 90 dni v Republiki Sloveniji. Tožnik je večkrat prihajal v Slovenijo kot turist in tekom teh bivanj ni storil nobenega prekrška ali drugega dejanja, ki bi kazalo na to, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Njegova pojasnitev krivde za prekršek je prepričljiva, globo je plačal takoj na licu mesta, delovno mesto v Sloveniji ima zagotovljeno; tožena stranka tudi ni ocenila posledic prepovedanega ravnanja tožnika za javni red in mir niti v odločbi ni omenila, da bi obravnavani primer spadal v okvir problema sistematičnih zlorab dovoljenja za prvo prebivanje zaradi dela.

Tožnik glede dela, ki naj bi ga opravljal v Sloveniji po pogodbi ni povsem jasen in prepričljiv, opravljal pa naj bi (med drugim) tudi delo prokurista v podjetju, ob tem, da ne zna slovenskega jezika. Pristojni organ pravilno ni dopustil zaslišanja tožnika za namene ugotovitve dejanskega stanja v pogojih, ko bi razgovor prevajal delodajalec tožnika, saj bi bil interes tožnikovega delodajalca kot tolmača na strani tožnika, tako da bi bilo s strani izjav tožnika čim manj nekonsistentnosti in nepoznavanja relevantnih dejstev.

Iz odločbe in upravnega spisa je razvidno, da je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tožniku nazadnje podaljšano do 7. 4. 2010, kršitev pa je bila ugotovljena 1. 6. 2011. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, kje se je tožnik nahajal ves čas od 7. 4. 2010 do 1. 6. 2011. Če bi se izkazalo, da je ves ta čas živel v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem bi to pomenilo, da je teža kršitve, četudi enkratna, toliko večja in bi v tem primeru lahko bil podan zgoraj navedeni zadržek, da se dovoljenja ne izda. Če pa je v tem času tožnik prebival izven Slovenije in je le krajši čas prebival v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem glede na načelo sorazmernosti teža prekrška ni taka, da bi lahko zaradi tega bil podan razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije razvidno, da se ta okoliščina prekrška ni posebej ugotavljala. Tožnik je tedaj povedal, da je plačal 450,00 EUR in da je montiral centralno kurjavo ter da je 29. 3. 2011 odprl svoje podjetje in da ima veljavno delovno dovoljenje. Menil je, da na podlagi tega dovoljenja lahko opravlja montažo centralne kurjave

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik obravnavan zaradi prekrška, prav tako ni sporno, da je globo plačal takoj na kraju samem. Sporno pa je to, ali zgolj zaradi tega prekrška obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti.