90. člen ZUJIK

Odločanje o pomembnosti predlagateljevega prispevka k slovenski kulturi je strokovno vprašanje. Sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev v takih primerih zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna.

Pogoji za pridobitev republiške priznavalnine se razlikujejo od pogojev za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Tega, da je toženka v postopku odločanja o vpisu tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture tožnikovo delo opredelila kot "pomemben prispevek k slovenski kulturi", torej v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine ni mogoče upoštevati; v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine je toženka morala upoštevati pogoje za pridobitev priznavalnine, določene v zdaj (v času odločanja) veljavnih predpisih, ki to področje urejajo.

Toženka oziroma komisija mora podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja avtorjevih del v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče ponovno poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, meni pa, da bi to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

Izpodbijani sklep je toženka, kot sledi iz obrazložitve sklepa in tudi njenega odgovora na tožbo, izdala na podlagi zaključka, da je bila v isti zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. S tega vidika toženka navaja, da je tožnik v zvezi s predmetno vlogo podal enaka dokazila in dokumentacijo. Tožnik pa v tožbi izpostavlja, da je predmetna vloga bistveno obsežnejša ter da je prva vloga imela pet prilog, predmetna pa 32 prilog. Smiselno s tem ugovarja, da je predmetni vlogi priložil tudi dokazila, ki prejšnji vlogi niso bila priložena, kar pomeni, da v postopku še niso bila vsebinsko presojana.

Odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi je strokovno vprašanje, kar ZUJIK še posebej poudari s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo. V takih primerih je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Priznavalnina ni zgolj nagrada za minulo delo, temveč je obenem socialni korektiv, pri katerem se upošteva tudi socialne okoliščine. Priznavalnina je namenjena korekciji pokojnine zaradi podcenjenega umetniškega dela v preteklosti. To pa pomeni, da je minister dolžan pomembnost prispevka prosilca presojati tudi v luči podatkov o njegovi pokojnini ter njeni ustreznosti z ozirom na opravljeno umetniško minulo delo.

Sodišče se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena ZUP. Po presoji sodišča obrazložitev ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, zakaj (po katerih merilih) so nekatere nagrade in priznanja pomemben dosežek na kulturnem področju in druge ne, medtem ko predpis ne določa, da so pomembna priznanja zgolj tista, ki so primerljiva z nagrado Prešernovega sklada. Toženka oziroma komisija mora podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tož

Ker tožena stranka nesporno ni pridobila dodatnega mnenja strokovne Komisije po ponovnem obravnavanju tožnikove vloge in v tej zvezi izpodbijana odločba take obrazložitve tudi ne vsebuje, odločbe zato ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in zakonitosti sprejete odločitve.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev. Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člen

Konkretne ocene drugega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture, dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni. Čeprav tožnik v upravnem postopku predloži obsežna dokazila o objavah glede svojega udejstvovanja, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapiše le, da tožnikov prispevek k slovenski kulturi ni razviden iz kritičnih odmevov strokovne javnosti in drugih dokumentiranih zapisov. Sodišče se do objav, ki jih je predložil tožnik, ne more opredeliti niti po vsebini niti po tem, ali ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, bi pa to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

V izpodbijanem sklepu se sicer navaja, da nova vloga v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, ker da so ji priložena enaka dokazila in dokumentacija. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, so vlogi priložena nekatera nova dokazila, zaključke o dejanskem stanju, ki je pomembno za odločitev, pa je na podlagi teh dokazil mogoče napraviti le na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, navedeno pa uporabe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne omogoča.

Pri načinu odločanja sodišča se socialni spor še najbolj loči od upravnega. Sodišče v upravnem sporu samo izjemoma odloča meritorno, medtem ko je pravilo odločanja v socialnem sporu, da se o zadevi odloči meritorno. Kakor je določeno v 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 (torej da v celoti ali delno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi) izpodbijani upravni akt samo odpravi in toženki naloži izdajo novega upravnega akta. Vendar lahko to naredi ob nadaljnjem pogoju, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje je o republiški priznavalnini odločalo v socialnem sporu. Štelo je, da izpodbijana zavrnilna odločba tožene stranke ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP, in ni obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP, ter se je tako ne da preizkusiti, zato jo je odpravilo in zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Ker ni obrazložilo, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezan

Iz navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer jasno izhaja njena ocena o tožnikovem prispevku k slovenski kulturi, vendar pa za to oceno ne navaja praktično nobenih razlogov.

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe le povzela mnenje sicer pristojne strokovne komisije, o razlogih za svojo odločitev pa ni navedla ničesar niti glede ugotovljenega dejanskega stanja niti glede razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ki so narekovali odločitev. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Tožnik je bil tekom svojega dolgoletnega delovanja aktiven na več različnih ustvarjalnih področjih, vendar na področju vizualne umetnosti ni dosegel širše prepoznavnosti in odmevnosti med strokovno javnostjo. Kriteriji za podelitve republiške priznavalnine, kot jih določa ZUJIK in podrobneje opredeljuje Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture, izhajajo zlasti iz ocene oziroma presoje, ali gre pri posameznem ustvarjalcu za pomemben prispevek k slovenski kulturi, ki se navzven izraža preko prejema pomembnih domačih in tujih priznanj in preko izkazanega odziva strokovne javnosti in vrednotenja v strokovni literaturi.

Za dodelitev republiške priznavalnine je potrebno izpolnjevati pogoje, ki so določeni v ZUJIK. K vlogi je treba priložiti ustrezna dokazila, s katerimi se dokazujejo dosežki na kulturnem področju.

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Volja se izjavi s posebno izjavo - odpovedjo. Kadar pa želi zakonodajalec doseči višjo stopnjo varstva določenih oseb v trajnem razmerju, pa s posebnim pravilom določi, da je odpoved mogoča samo z vložitvijo tožbe. Navedenega ZUJIK ne predpisuje.