UPRS Sodba I U 604/2021-37

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za kulturo številka 1030-15/2020/14 z dne 8. 3. 2021, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku ne dodeli republiška priznavalnina in ugotovila da stroški v zvezi s to odločbo niso zaznamovani.

2V obrazložitvi je povzela tožnikov strokovni življenjepis in navedla, da je Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti 4. 11. 2020 presojala pomen tožnikovega prispevka k slovenski kulturi in ugotovila, da tožnik glede na določbo 3. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture ne izkazuje potrebnih pogojev za dodelitev republiške priznavalnine. Strokovna komisija za vizualne umetnosti je ugotovila, da je tožnik s svojim minulim delom na področju fotografije izkazal avtorski prispevek in kvaliteto delovanja ter s svojim delovanjem odigral pomembno vlogo pri medkulturnem povezovanju med Japonsko in Slovenijo. Kljub temu njegovo delo ne predstavlja presežne vednosti in izjemnosti v nacionalnem pomenu.

3V nadaljevanju se je tožena stranka oprla na ugotovitev strokovne komisije, da tožnik izkazuje dolgoletne aktivnosti na področju fotografije, kontinuirano razstavno dejavnost predvsem na Japonskem v galerijah in prostorih, vezanih na fotografska združenja. Vendar pa razen v Slovenskem etnografskem muzeju ni razstavljal v ključnih referenčnih razstaviščih za področje (umetniške) fotografije, ni sodeloval pri referenčnih nacionalnih ali mednarodnih pregledih za področje (umetniške) fotografije, njegova dela pa niso umeščena v pomembne nacionalne in mednarodne zbirke. Za delovanje na tem področju ni prejel pomembnejših strokovnih nagrad, ki bi dokazovale odmevnost in prepoznavnost njegovega fotografskega dela pri strokovni javnosti. Tako po obsegu kot po kakovosti izkazuje prispevek k slovenski kulturi, vendar njegov opus ne dosega kriterijev za dodelitev republiške priznavalnine. Dne 12. 11. 2020 je strokovna komisija podala negativno mnenje, zoper katerega je tožnik ugovarjal in priložil dodatno dokumentacijo. Strokovna komisija za vizualne umetnosti je 5. 2. 2021 ponovno ugotovila, da tožnikovo delo ne predstavlja presežne vrednosti in izjemnosti v nacionalnem pomenu. Tožnik izjemnega prispevka in profesionalnosti intelektualnih storitev ni izkazal s pomembnimi domačimi in tujimi priznanji oziroma z nagradami za dosežke na kulturnem področju in dokumentiranimi kritičnimi odmevi strokovne javnosti oziroma enciklopedičnimi zapisi oziroma vrednoteni v strokovni literaturi. Glede na podano mnenje strokovne komisije je tožena stranka sprejela izpodbijano odločitev.

Tožba

4Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava (Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture).

5Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katera strokovna komisija je podala mnenje, poleg tega pa se tožena stranka do njegovih dokazov konkretno ni opredelila. Nepravilno se je oprla zgolj na neobrazloženo mnenje strokovne komisije, da ne izkazuje potrebnih pogojev za dodelitev republiške priznavalnine na podlagi 3. člena omenjene uredbe. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev republiške priznavalnine, kar utemeljuje s pregledom vsega svojega ustvarjanja in prejetih priznanj. Navaja, da priznanja in nagrade predstavljajo tudi razstave v uglednih inštitucijah po svetu, saj je to mogoče le na podlagi priznane strokovnosti in umetniške kakovosti, izdaje uspešnih knjižnih in drugih del v različnih oblikah, primernih za fotografije. Na Japonskem je imel razstave v vseh najpomembnejših japonskih galerijah, samo v letu 2011 je imel tri razstave v ključnih referenčnih razstaviščih v Kjotu, Nari in Ljubljani (Cankarjev dom). Našteva priznanja, ki jih je prejel tekom svojega umetniškega ustvarjanja in se sklicuje na knjižne izdaje svojih del. Meni, da njegove strokovne objave pomenijo poseben prispevek k slovenski umetnosti, saj se v njegovih delih vedno pojavlja Slovenija. S svojo ustvarjalnostjo je edinstven tovrsten umetnik v Sloveniji in na svetu. O kvaliteti in pomembnosti njegovega dela pričajo tudi številna priložena priporočila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do republiške priznavalnine, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijane odločbe vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravni izpis, na tožbo pa ni odgovorila.

Materialno pravo

7Po prvem odstavku 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada.

8Na podlagi tega zakonskega pooblastila je vlada sprejela Uredbo o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba), ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

9Skladno z 20. členom ZUJIK ima minister za obravnavo najpomembnejših vprašanj, ki se nanašajo na zakonsko urejanje, organizacijo javne službe, razdeljevanje javnih sredstev in priznavanje pravic iz tega zakona strokovne komisije. To so posvetovalna telesa ministra za posamezna področja oziroma vidike kulture.

Dokazovanje

10V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v priloženi upravni spis tožene stranke št. 1030-15/2020. Prebralo je vse listine tega sodnega spisa, še zlasti priloge A2 (izpodbijana odločba), A3 (kronološki pregled tožnikovega ustvarjanja in priznanj), A5 (kopija poštne pošiljke), A7 (prvi podrobnejši dodatek k tožnikovemu življenjepisu), A8 (drugi podrobnejši dodatek k tožnikovemu življenjepisu), A9 (priporočilo Slovenskega etnografskega muzeja), A10 (priporočilo državnega sekretarja A. A.), A11 (priporočilo likovnega kritika in muzejskega svetnika B. B.), A12 (priporočilo doc. dr. C. C.), A13 (strokovna ocena tožnikove umetniške dejavnosti, ki jo je podal mag. D. D.), A14 (strokovna ocena tožnikovega dela, ki jo je podala E. E.) A15 (strokovna ocena ustvarjalnosti tožnika, ki jo je podal F. F.). Zaslišalo je tožnika.

11Zavrnilo je dokazni predlog, da se vpogledajo in preberejo dokazne listine, ki jih je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo. Po navedbi tožnika se te listine nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane odločbe, zato po oceni sodišča za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno relevantne.

Sodna presoja

12Tožba je utemeljena.

13V konkretni zadevi je sporna zakonitost odločitve tožene stranke, da se tožniku ne dodeli republiška priznavalnina.

14Temeljne pogoje za dodelitev republiške priznavalnine (posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi; pokojnina, ki ni ustrezna danemu prispevku) določa ZUJIK, podrobnejše kriterije za ugotavljanje izpolnjenosti teh pogojev pa ureja podzakonski predpis. Čeprav iz zakonskega besedila izhaja, da ZUJIK zgolj dopušča dodelitev priznavalnine (minister "lahko" dodeli priznavalnino), ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč za vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 90. člena ZUJIK, torej za pravno vezano odločanje. Upravni organ mora odgovoriti na strokovno vprašanje ali je predlagatelj pomembno prispeval k slovenski kulturi, to vprašanje pa je vezano na posvetovanje s strokovno komisijo.

15Tožnik ugovarja, da iz izpodbijanega akta ni razvidno katera strokovna komisija je podala mnenje, ki utemeljuje sporno odločitev. Tožena stranka se opira na mnenje Strokovne komisije za področje uprizoritvenih umetnosti in mnenje Strokovne komisije za vizualne umetnosti, v obrazložitvi pa večkrat omenja tudi "strokovno komisijo".

16Sodišče ugotavlja, da temu tožbenemu ugovoru tožena stranka ni nasprotovala, saj na tožbo ni odgovorila, na narok za glavno obravnavo pa ni pristopila. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V konkretnem primeru se zato kot priznana štejejo naslednja dejstva: (1) da je imela tožena stranka v času izdaje izpodbijanega akta na svoji spletni strani objavljen seznam stalnih strokovnih komisij, iz katerega izhajalo, da sta na področju uprizoritvenih umetnosti dejavni dve različni strokovni komisiji: Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti - programi in projekti NVO in samozaposlenih in Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti - programi javnih zavodov; (2) da je na področju vizualnih umetnosti delovala Strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti, in ne Strokovna komisija za vizualne umetnosti, na mnenje katere se (med drugim) sklicuje izpodbijani akt.

17Glede na ugotovljeno sodišče pritrjuje tožniku, da iz izpodbijanega akta z gotovostjo ni mogoče razbrati, na mnenju katere strokovne komisije je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Iz 2. in 3. točke te obrazložitve je razvidno, da se v izpodbijani odločbi izmenjujeta imeni dveh različnih strokovnih komisij¹, uporablja pa se tudi splošno ime "strokovna komisija" brez navedbe konkretnega področja. Ni jasno, v kakšnem obsegu je mnenje podala Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti in v kakšnem obsegu Strokovna komisija za vizualne umetnosti, ali sta ti dve različni strokovni komisiji odločali o istih dokazih ali o različnih. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni pojasnila ali gre za dve mnenji dveh strokovnih komisij, za njuno skupno mnenje ali pa za eno mnenje ene strokovne komisije. Zato tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločba v tem delu ni mogoče preizkusiti.

18Odločanje o pomembnosti predlagateljevega prispevka k slovenski kulturi je strokovno vprašanje, kar ZUJIK še poudarja s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo. Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja², da je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev v takih primerih zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno z določbo prvega odstavka tega člena mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

19Sodišče pritrjuje tožniku, da tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila svoje strokovne odločitve o tem, zakaj ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine iz 3. člena Uredbe. Tudi glede tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi je tožena stranka povzela tožnikov življenjepis glede njegovega ustvarjanja, razstavne dejavnosti, objavljanja in drugih aktivnosti na področju fotografije ter priložena priporočila različnih strokovnjakov, vendar pa tožnikovega dela pa ni ovrednotila v smislu, da bi konkretno presodila ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 3. člena Uredbe. Le splošno je ugotovila, da: (1) iz njegovega življenjepisa niso razvidni ustvarjalski presežki, ki bi jih dokazovale strokovne študije in druge recenzije ter odzivi strokovne javnosti; (2) tožnik še ni razstavljal v ključnih referenčnih razstaviščih (razen v Slovenskem etnološkem muzeju); (3) da ni sodeloval pri referenčnih nacionalnih ali mednarodnih pregledih; (4) da njegova dela niso umeščena v pomembne nacionalne ali mednarodne zbirke in; (5) da ni prejel pomembnejših strokovnih nagrad. Teh ugotovitev ni obrazložila in se ni opredelila do tožnikovih ugovorov zoper negativno mnenje strokovne komisije.

20Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega akta ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz njega ni razvidno, zakaj tožnikove aktivnosti, s katerimi je izkazal avtorski prispevek in kvaliteto delovanja na področju fotografije in odigral pomembno vlogo pri medkulturnem povezovanju med Japonsko in Slovenijo, ne predstavljajo presežne vrednosti in izjemnosti v nacionalnem pomenu. Tožena stranka dejanskega stanja ni popolnoma ugotovila in posledično ni pravilno uporabila določbe 3. člena Uredbe.

21Izpodbijane odločbe glede tega, katera strokovna komisija je podala mnenje o tožnikovih aktivnostih in dosežkih, kot tudi glede njihovega vrednotenja, ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

22Glede na to je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

23V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima tožena stranka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju³.

24Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso podani pogoji iz 65. člena ZUS-1. Podatki postopka za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage (dejansko stanje je zaradi bistvene kršitve pravil postopka nepopolno ugotovljeno), tožnik pa ni utemeljil, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

25Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

O stroških postopka

26Tožnik zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške tega postopka. V tožbi je priglasil naslednje stroške: za sestavo tožbe 500 točk⁴ (Tar. št. 30/1 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT), materialne stroške v višini 2%, za konferenco s stranko 300 točk (Tar. št. 39 OT), za pregled listin 600 točk (Tar. št. 39 OT) in DDV v višini 22 %. Za pristop na narok za glavno obravnavo je priglasil še 500 točk po OT, povečano za 2% materialnih stroškov in 22 % DDV. Tožena stranka stroškov ni priglasila. Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo po izvedeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povišani za 22 % DDV (pooblaščenka je zavezanka za DDV), skupaj torej 469,70 EUR.

¹ Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti in Strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti.
² Na primer sodbe: I U 1334/2014 in I U 1948/2019, I U 1949/2019 s 25. 11. 2022; 10. točka obrazložitve
³ Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1948/2019 z 29. 10. 2020.
⁴ Vrednost točke po Odvetniški tarifi znaša 0,60 EUR.