83. člen ZUJIK

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče v socialnem sporu skladno z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti pravdnega postopka vezano na trditveno podlago oziroma tožbeni temelj, ki in kakor ga opredeli tožeča stranka, in ali je skladno z omenjenima načeloma dolžno pri izvedbi dokaza z izvedencem (in drugih dokazov) ostajati znotraj okvirov konkretnega dokaznega predloga in dokazne teme, ki in kakor ju opredeli stranka, ki predlaga izvedbo dokaza; - ali lahko sodišče v socialnem sporu na podlagi določb 61. in 62. člena ZDSS-1 razširi tožbeni temelj in s tem predmet obravnavanja zadeve tudi na dejstva, ki med strankama niso sporna.

Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je urejena v 83. členu ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga poklic zajema. Tožnikovo delo v zadnjih petih letih ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka in zato tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost.

Sodišče o plačilu zakonskih zamudnih obrestih še ni odločalo. Priznalo je zgolj pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, izdajo odmerne odločbe in (morebitno) plačilo zakonskih obresti pa naložilo tožencu. Sodišče o plačilu zakonskih zamudnih obresti še ni odločilo, ker mora toženec predhodno ugotoviti, ali tožnica sploh izpolnjuje preostale pogoje za plačilo prispevkov.

Predmet spora je pravica samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v konkretnem sporu, ampak je podana pristojnost socialnega sodišča.

Toženka v obrazložitvi ni pojasnila, kateri predpis določa, da je v pozivu toženke zahtevani datum vpisa v razvid obvezna formalna sestavina vloge, kot je tožnikova. Sodišče ugotavlja, da toženka torej ni navedla podlage, po kateri mora biti v vlogi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi naveden želeni datum vpisa v razvid oziroma po kateri mora vlagatelj upravnemu organu naknadno, tj. po vsebinski obravnavi njegove vloge, sporočiti želeni datum vpisa v razvid. Prav tako tudi ni obrazložila, zakaj ministrstvo datum želenega vpisa šteje za bistven podatek, brez katerega ne bi moglo izvesti vpisa v razvid samozaposlenih v kulturi oziroma zakaj datuma vpisa ni enak dokončnosti odločbe. V obravnavanem primeru je predmet spora pravica do plačila prispevkov za socialno varnost na podlagi 83. člena ZUJIK in 8. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Ker gre v tej zadevi za pravico do socialnega prejemka, za priznanje katerega je odločilen (tudi) premoženjski cenzus, kot izhaja iz 85. člena ZUJIK ter iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in tukajšnjega sodišča, je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljive izpovedbe zaslišanih prič, ki imata potrebno znanje in izkušnje za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev iz Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Nenazadnje sta bili zaradi svoje strokovnosti tudi imenovani v strokovno skupino. Z zaslišanjem prič je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče v postopek pritegnilo sodnega izvedenca. Nenazadnje postavitve sodnega izvedenca ni predlagala nobena od strank v postopku. Neupošteven mora ostati toženčev pritožbeni ugovor, da bi sodišče dejstvo o izjemnosti tožnikovega dela moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca, pa čeprav ga ni predlagala nobena od strank. Očitek, da bi moralo sodišče stranki pozvati, da predlagajo sodnega izvedenca oziroma, da bi moralo sodnega izvedenca imenovati sodišče po uradni dolžnosti, v tem sporu presega materialno procesno vodstvo pa tudi preiskovalno načelo.

Ker je pri tožnici prišlo do šestmesečnega zamika med izdajo izpodbijane odločbe in odločbe o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi, je pravilen zaključek sodišča, da je s takšnim načinom odločanja lahko kršena tožničina pravica do socialne varnosti. Ravno istočasnost odločanja zagotavlja socialno šibkejšim posameznikom ob zavrnitvi zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost s strani države možnost da se odločijo, da ne želijo biti vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Neuspešna morajo tako ostati pritožbena zatrjevanja o povsem dveh ločenih in nepovezanih postopkih. Sodišče ne zatrjuje, da gre za en postopek, temveč da gre za dva ločena postopka, ki pa morata zaradi namena, ki ga zasledujeta zakon in uredba, potekati sočasno.

Za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, kjer se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov šteje dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz tretjega odstavka 85. člena ZUJIK.

Vrhovno sodišče RS (in enako tudi pritožbeno sodišče) je že večkrat zavzelo stališče, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Volja delavca je odločilna le z vidika ugotovitve obstoja elementa prostovoljne vključitve v organiziran delovni proces delodajalca. Ker velja zakonska prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, se tožena stranka tudi ne more uspešno sklicevati na zlorabo pravic s strani tožnice in na kršitev načela vestnosti in poštenja. Če so v razmerju med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, je bila tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi in s tem preprečiti (nadaljnje) nezakonito opravljanje dela tožnice na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. Če je tožnica opravljala delo dirigenta v razmerju, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja, ji je za to obdobje delovno razmerje treba priznati. Razlogi, zaradi katerih se tožena stranka s tožnico ni odločila skleniti pogodbe o zaposlitvi oziroma ki naj bi preprečevali sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti upoštevni.

Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost določa 83. člen ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni zaprosijo za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo v zadnjih petih letih pomeni prispevek v razvoju področja, ki ga poklic zajema. Poleg pogojev iz 83. člena ZUJIK, zakon določa še dohodkovni cenzus za plačilo prispevkov iz sredstev državnega proračuna.

ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da samozaposleni v kulturi lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih treh letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (defecitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih treh letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. V drugem in tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se pravica podeljuje za tri leta z možnostjo ponovnih podeljevanj in da pravica preneha po samem zakonu naslednji dan, ko samozaposleni v kulturi izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izjemoma se taki osebi, ko doseže starost najmanj 50 let in zaprosi za pravico do plačila prispevkov, pravica prizna vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar le v primeru, če izpolnjuje tudi pogoje iz že citiranega

Za odločanje o sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičenca, je stvarno pristojno socialno sodišče v socialnem sporu.

Iz določb ZUJIK in Uredbe o samozaposlenih v kulturi izhaja, da je pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje opredeljena kot pravica do socialnega prejemka. Za priznanje te pravice je odločilen premoženjski cenzus. Namen plačila prispevkov je reševanje socialne varnosti upravičenca zaradi njegovega slabšega dohodkovnega položaja (ki mu obenem ne omogoča normalnih pogojev za delo).

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Volja se izjavi s posebno izjavo - odpovedjo. Kadar pa želi zakonodajalec doseči višjo stopnjo varstva določenih oseb v trajnem razmerju, pa s posebnim pravilom določi, da je odpoved mogoča samo z vložitvijo tožbe. Navedenega ZUJIK ne predpisuje.

Ker je eden izmed pogojev za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna po določbi 85. člena ZUJIK-UPB1 in 10.a člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi dohodkovni položaj samostojnega kulturnega delavca, gre za spor o socialnem prejemku.