240. člen SPZ
Vrnitev stvari
(1)Po prenehanju užitka mora posestnik vrniti stvar njenemu lastniku.
(2)Če stvari ni mogoče vrniti v stanju, v kakršnem je bila v trenutku ustanovitve užitka, lahko lastnik zahteva nadomestilo za izgubo zaradi poslabšanja. Užitkar ne odgovarja zaradi poslabšanj, ki so posledica redne uporabe stvari ali višje sile.
- VSM Sodba in sklep I Cpg 68/2024Višje sodišče v Mariboru · 2024
Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za
- VSM Sklep I Cpg 7/2023Višje sodišče v Mariboru · 2023
Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 6. 6. 2024Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSM Sodba in sklep I Cpg 68/2024Višje sodišče v Mariboru · 6. 6. 2024
Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za
- VSM Sklep I Cpg 7/2023Višje sodišče v Mariboru · 20. 4. 2023
Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit