193. člen SPZ

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Predlagateljica je zemljiškoknjižna lastnica zemljiške parcele, pri kateri je vpisana sporna stavbna pravica kot izvedena stvarna pravica in tožnica iz pravnomočne zamudne sodbe, s katero je odločeno, da stavbna pravica preneha. Gre za predčasno prenehanje pravice zaradi kršitve imetnika stavbne pravice, ki ga lastnik zemljišča lahko zahteva ne glede na obstoj izvedenih pravic pri stavbni pravici (262. člen SPZ). Zamudna sodba učinkuje zoper zemljiškoknjižnega imetnika stavbne pravice in predstavlja eno od listin, ki jo zakon določa kot podlago za predlagani izbris stavbne pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Okoliščine, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost zamudne sodbe, so za zemljiškoknjižni postopek brezpredmetne (načelo formalnosti postopka). Pri tem načinu prenehanja stavbne pravice ni potrebno soglasje imetnika zastavne pravice, ki obremenjuje stavbno pravico. Ovire za predlagani izbris ne predstavlja niti v času odločanja obstoječi vpis zemljiškega dolga, ki je bil ustanovljen pri stavbni pravici.

Končno je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve impugnacijskega ugovora (21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), s katerim je dolžnica uveljavljala, da se je upnica odpovedala izvršbi na obremenjeno nepremičnino v višini, v kateri je bila zavarovana terjatev že plačana. Tak dogovor mora izvirati iz varovalne pogodbe, v kateri je določeno, v kakšni višini sme kreditodajalec predlagati izvršbo na obremenjeno nepremičnino, ugovor pa pride v poštev takrat, ko je med strankama varovalne pogodbe dogovorjeno, da bo kreditojemalec plačeval na terjatev in ne na zemljiški dolg. Iz listine, ki jo dolžnica označuje za varovalni pravni posel, ne izhajajo nobeni dogovori o načinu poplačila zemljiškega dolga, kakor tudi ne kvantitativna komponenta pactuma de non petendo. Upoštevati je potrebno, da ima zemljiški dolg v osnovi neakcesorno naravo, v dispoziciji strank pa je možnost, da zemljiškemu dolgu z varovalno pogodbo podelijo nekatere akcesorne učinke.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo, da je upnik z zaznambo sklepa o izvršbi pridobil tudi hipoteko (ta z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini ni bila vknjižena, saj je upnik ločitveno pravico pridobil že z vknjižbo zemljiškega dolga), posledično pa je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP s tem, ko je odločilo, da ta ločitvena pravica tudi po ustavitvi izvršbe ostane v veljavi. S tem je namreč ugotovilo obstoj pravice, ki v predmetnem izvršilnem postopku sploh ni nastala, in o njej izvršilno sodišče ne more odločati.