VSRS Sodba III Ips 80/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 2.065,50 EUR stroškov revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo 787.520,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila. Zahtevek je utemeljevala na okoliščini, da naj bi tožena stranka kršila določbo 180. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) s tem, da je sredstva, ki so bila predmet zastavljene terjatve, namesto tožeči stranki kot zastavnemu upniku izplačala neposredno zastavitelju ter s tem povzročila, da je tožeča stranka ostala brez poplačila zavarovane terjatve.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 597.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 18.178,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 597.520,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 9.109,54 EUR ter stroškov pritožbenega postopka v višini 3.476,52 EUA.

4Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 53/2018 z dne 10. 7. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja:

Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je sprejela odločitev o podaljšanju kredita in sklenila dodatek h kreditni pogodbi, s katerim je podaljšala rok vračila kredita do 15. 3. 2013, pretrgala vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki denarnih sredstev, ki so bila predmet zastavljene terjatve, kljub obvestilu o zastavi terjatve ni nakazala tožeči stranki ampak neposredno zastavitelju?

5Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. V njej je zatrjevala, da uveljavlja vse zakonske razloge v skladu z določbo 367. člena v zvezi s 370. členom ZPP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

6Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7Tožena stranka (Ministrstvo za gospodarstvo kot posredniško telo) je z družbo A., d. o. o. (kot upravičencem) 15. 2. 2010 sklenila Pogodbo o sofinanciranju operacije izgradnja hotela A. (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju), s katero je bilo dogovorjeno, da bo upravičenec upravičen do zneska 1,881.600,00 EUR nepovratnih javnih sredstev, pri čemer bodo ta sredstva nakazana upravičencu, ko bo posredniškemu telesu predložil originalna dokazila o plačilu. Dodeljena sredstva so bila strogo namenska, osnovo za izplačilo sredstev pa so sestavljali zahtevek za sofinanciranje, poročilo o izvedenih aktivnostih z obračunom vseh stroškov ter dokumentacija o porabljenih sredstvih. Pogodbeni stranki sta k pogodbi sklenili še tri anekse, z zadnjim je bilo dogovorjeno, da mora biti operacija zaključena najkasneje do 15. 2. 2013.

8Tožeča stranka in družba A., d. o. o. sta 11. 3. 2010 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 8 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), s katero je tožeča stranka navedeni družbi zagotovila premostitveni kredit v višini 1,881.600,00 EUR za namen izgradnje hotela A., ki je družbi omogočal financiranje projekta. S prejetimi nepovratnimi sredstvi od tožene stranke naj bi družba Č., d. o. o. zagotovila poplačilo kredita. Tožeča stranka je imela s Kreditno pogodbo dogovorjeno pravico, da lahko za poplačilo svojih terjatev brez posebnega naloga uporabi vsa sredstva na računih kreditojemalca ali porokov in solidarnih dolžnikov (B. in C. A.), oziroma omeji njihovo pravico do razpolaganja s temi sredstvi. Tožeča stranka je kredit nakazovala po nalogu kreditojemalca na podlagi predložene dokumentacije na račun dobaviteljev. Pogodbeni stranki sta sklenili tudi pet dodatkov h Kreditni pogodbi, iz katerih izhaja, da je kreditojemalec kredit izčrpal. Po dodatku št. 4 z dne 13. 4. 2012 je neplačana kreditna terjatev zapadla v plačilo 31. 7. 2012, z dodatkom št. 5 z dne 31. 7. 2012 pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da mora kreditojemalec kredit vrniti najkasneje do 15. 3. 2013.

9Stranki Kreditne pogodbe sta 5. 6. 2012 dodatno zavarovali kreditno terjatev tako, da sta sklenili Pogodbo o zavarovanju kreditne terjatve št. 20/2012 (v nadaljevanju Zastavna pogodba), s katero je kreditojemalec v korist tožeče stranke zastavil tudi svojo terjatev do tožene stranke na podlagi Pogodbe o sofinanciranju izgradnje hotela A.

10O zastavi terjatve je bila konec junija 2012 z dopisom obveščena tožena stranka. Tožena stranka je z dopisom z dne 3. 7. 2012 tožeči stranki odgovorila, da lahko v skladu s pravili kohezijske politike izplačuje nepovratna javna sredstva zgolj na račun upravičenca. Tožeča stranka je svoj poziv z opozorilom na določbo 180. člena SPZ ponovila v dopisu z dne 27. 7. 2012.

11Družba A., d. o. o. je 3. 8. 2012 izstavila toženi stranki 5. zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev v višini 787.520,00 EUA. V dopisu z dne 8. 8. 2012 je toženo stranko obvestila, da je za zavarovanje svojih kreditnih obveznosti do tožeče stranke sicer zastavila vse svoje terjatve iz pogodbe o sofinanciranju, vendar je bil z dodatkom št. 5 rok vračila kredita podaljšan do 15. 3. 2013. Navedla je še, da iz naslova te kreditne pogodbe nima nobenih zapadlih in neporavnanih obveznosti do tožeče stranke.

12Tožena stranka je 4. 10. 2012 družbi A., d. o. o. nakazala znesek 787.520,00 EUR na njen transakcijski račun pri tožeči stranki. Družba A., d. o. o. je še istega dne prenakazala znesek 593.500,00 EUR na svoj drug račun pri SKB banki in ga namenila za poplačilo izvajalcev oziroma gradbenih del wellness centra. Znesek v višini 190.000,00 EUR je A., d. o. o. nakazala tožeči stranki za poplačilo kredita po Kreditni pogodbi.

Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje

13Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka ni izkazala, da naj bi evropski predpisi prepovedovali izpolnitev zastavljene terjatve zastavnemu upniku ali da bi ta terjatev imela poseben status, ki bi preprečeval na njej ustanovitev zastavne pravice. Kot nerelevantno je štelo pogodbeno dogovorjeno pravico tožeče stranke, da lahko za poplačilo svojih terjatev uporabi vsa sredstva na računih kreditojemalca ali porokov in solidarnih plačnikov, saj so bila ta upravičenja pogojena z neporavnanimi zapadlimi obveznostmi kreditojemalca. Z nakazilom zastavljenih sredstev na račun zastavitelja namesto na račun zastavnega upnika naj bi tožena stranka ravnala protipravno, v nasprotju s kogentno določbo 180. člena SPZ. S tem pa je tožeči stranki nastala škoda v višini nepoplačane zavarovane terjatve iz Kreditne pogodbe.

14Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, zaradi katerega naj bi tožeči stranki nastala škoda, na katero je tožena stranka morala računati. Vendar je drugače od sodišča prve stopnje zavzelo stališče, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je potem, ko jo je tožena stranka obvestila, da bo obveznosti nakazala na bančni račun družbe A., d. o. o., sklenila aneks h kreditni pogodbi, s katerim je odložila zapadlost kredita do 15. 3. 2013. Zaradi lastnega ravnanja tožeča stranka ni mogla onemogočiti uporabniku računa razpolaganja z denarnimi sredstvi, ki so po 31. 7. 2012 prispela na račun. Tožeča stranka naj bi na ta način ravnala neskrbno, saj je zanemarila lastni interes in s svojo odločitvijo nase prevzela rizik neprejema nepovratnih javnih sredstev v višini 787.520,00 EUA.

Glede obsega dopuščene revizije

15V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

16Dopuščeno revizijsko vprašanje, ki se nanaša na pretrganje vzročne zveze, terja najprej preizkus pravilnosti materialnopravnega sklepanja sodišč prve in druge stopnje o sami protipravnosti ravnanja tožene stranke, iz katerega naj bi izvirala zatrjevana škoda. Vprašanje, ali naj bi ravnanje tožeče stranke pomenilo pretrganje vzročne povezave z nastalo škodo, ne more biti relevantno, če bi se izkazalo kot materialnopravno zmotno sklepanje o protipravnosti ravnanja tožene stranke.

Glede narave pogodbenega razmerja med toženo stranko in družbo A., d. o. o.

17Iz ugotovitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi izhaja, da je temelj Pogodbe o sofinanciranju predstavljala Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (v nadaljevanju Uredba 1083/2006). Glede presoje narave te pogodbe pa je sodišče druge stopnje zgolj zavzelo stališče, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti iz Pogodbe o sofinanciranju tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v Uredbi 1083/2006 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na ta način je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi evropski predpisi prepovedovali izpolnitev zneska zastavljene terjatve zastavnemu upniku ali da bi imela ta terjatev kakšen poseben status, ki bi preprečeval ustanovitev zastavne pravice (10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

18Uredba 1083/2006, ki po načelu primarnosti zavezuje vse članice Evropske unije, ureja način, na katerega države članice zagotavljajo uresničevanje ciljev, ki so opredeljeni v njenem 3. členu. Hkrati so v njej opredeljena merila upravičenosti držav članic in regij do pomoči v okviru teh skladov, razpoložljiva finančna sredstva in merila za njihovo dodeljevanje (drugi odstavek 1. člena Uredbe 1083/2006). Sami postopki pri porabi sredstev evropske kohezijske politike so v Republiki Sloveniji podrobneje urejeni v Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 – 2013 (Uradni list RS št. 17/2009 s spremembami – v nadaljevanju Uredba RS). Obe uredbi zato predstavljata pravni okvir, v katerem je toženi stranki omogočeno, da po urejenih in nadzorovanih postopkih dodeljuje javna sredstva za uresničevanje javnega interesa, ki je opredeljen v ciljih iz 3. člena Uredbe 1083/2006. Drugi odstavek 2. člena Uredbe RS pri tem določa, da če s to uredbo ni drugače določeno, se za upravljanje in nadzor sredstev kohezijske politike uporablja zakon, ki ureja javne finance in predpisi, ki urejajo izvrševanje proračuna. Tako opredeljen pravni okvir kaže na očitno javnopravno naravo razmerij, ki so predmet urejanja. V tej vlogi tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii). Zato tudi pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki po predvidenem postopku uveljavlja upravičenje do dodelitve javnih sredstev, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijskopravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Gre za primer pogodbenega razmerja, ki ga pravna teorija opredeljuje kot upravno pogodbo. Za takšno vrsto pogodb je značilno, (1) da jih praviloma vsaj na eni strani sklene pravna oseba javnega prava, (2) da se sklepajo v javnem interesu, ki prevladuje nad drugimi interesi, (3) da vsebujejo tudi pravne norme, ki so oblastne narave in (4) da ima pravna oseba javnega prava posebne pravice, zlasti možnost enostranskega spreminjanja pogodbe.¹

19Čeprav instituta upravne pogodbe slovensko pravo ne pozna,² ga sodna praksa že dalj časa uporablja skladno s stališči pravne teorije.³ Ključna je torej presoja, katere civilnopravne elemente pogodbenega prava je mogoče uporabiti pri razlagi pogodbe, ki ima značilnosti upravne pogodbe.

20Temeljni načeli, ki jih mora zasledovati tožena stranka pri izvajanju pooblastil na podlagi Uredbe 1083/2006, sta namenskost porabe javnih sredstev ter sledljivost te porabe. Temu so prirejeni tudi mehanizmi upravljanja in nadzora projektov v pristojnosti držav članic (70. in 71. člen Uredbe 1083/2006) ter Komisije (72. in 73. člen Uredbe 1083/2006). Odstopanje od uveljavljenih pravil ima za posledico uveljavljanje povračilnih zahtevkov od prejemnikov sredstev (točka b) prvega odstavka 70. člena Uredbe 1083/2006) ali od države članice v korist splošnega proračuna Evropske unije (drugi odstavek 70. člena Uredbe 1083/2006).

21Načelo namenskosti uporabe sredstev je v Uredbi 1083/2006 poudarjeno skozi stroga pravila o izdatkih, ki so upravičeni do prispevka iz skladov (56. člen Uredbe 1083/2006) in pravila, ki za določeno časovno obdobje prepovedujejo spreminjanje projekta (57. člen Uredbe 1083/2006). Civilnopravna razmerja, v katera vstopa upravičenec, da bi zagotovil pogoje za uveljavitev izplačila nepovratnih javnih sredstev, na način izpolnjevanja zavez tožene stranke iz pogodbenega razmerja z upravičencem ne vplivajo. Tako vzpostavljen režim dodeljevanja sredstev iz skladov zato upravičencem ne omogoča civilnopravnega prenosa svojega pogodbenega položaja iz takšnega razmerja s toženo stranko. Prevzeto zavezo za izplačilo sredstev iz sklada lahko ob upoštevanju Uredbe 1083/2006 izpolni tožena stranka zgolj upravičencu, ki mu je tak status priznan v pogodbi na podlagi predhodno izvedenega (upravnega) postopka.

22V Pogodbi o sofinanciranju tožeča stranka ni nastopala kot upravičenec v smislu Uredbe 1083/2006. Na podlagi Pogodbe o sofinanciranju tudi družba A., d. o. o. kot upravičenec ni pridobila civilnopravne terjatve do tožene stranke, ki bi bila v pravnem prometu. Takšno upravičenje zato ne more biti predmet zastavne pravice (tretji odstavek 128. člena SPZ). Zastavna pogodba, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo A., d. o. o., ni mogla ustvariti učinka iz 180. člena SPZ, da bi morala tožena stranka nepovratna javna sredstva po Pogodbi o sofinanciranju izplačati tožeči stranki. S tem, ko je tožena stranka 4. 10. 2012 družbi A., d. o. o. nakazala znesek 787.520,00 EUR na njen transakcijski račun, ni ravnala v nasprotju s 180. členom SPZ.

Odločitev o reviziji

23Ker je izključena protipravnost v ravnanju tožene stranke pri izplačilu nepovratnih sredstev, je že s tem izključena vzročna povezava z zatrjevano škodo tožeče stranke. Nadaljnje razpravljanje o vplivu ravnanja tožnice na navedeno vzročno povezavo je zato odveč. To pa pomeni, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni mogla uspeti, saj niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna ob upoštevanju drugih materialnopravnih razlogov. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

24Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Glede stroškov postopka

25Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora povrniti toženi stranki potrebne stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 28/2015) je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (taA. št. 21/3 OT) v višini 4.500 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) znašajo potrebni stroški tožene stranke 2.065,50 EUA.

¹ Rajko Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava 2/2000, stran 150.
² A. Pirnat, isto delo, stran 150.
³ Sodbi III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013.