109. člen ZV-1

Tožnik kot poglavitno ugovarja, da je organ pri odločitvi o zavrnitvi njegovega zahtevka uporabil kriterija (srednji pretok vode (sQs in sQnp) in prispevna površina vodotoka, določeno v 5. členu Uredbe o o načrtih upravljanja voda na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja/2011), ki ju ZV-1 ne določa. Uredba je podzakonski splošni akt, ki ne more vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne sme samostojno odrejati pravic in obveznosti. Prepovedi, omejitve in zapovedi, ki so v ZV-1 določene z namenom varstva voda in vodnih ter obvodnih ekosistemov in z namenom urejanja voda, se ne nanašajo na obseg prispevne površine vodotoka, kot tudi ne na minimalno vrednost srednjega malega pretoka vode (sQnp). Sodišče zato glede navedenih pogojev ugotavlja, da nimajo podlage v zakonu ali mednarodni pogodbi, zato so nezakoniti in jih v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti (načelo exceptio illegalis).

Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.

Iz izpodbijane odločbe zgolj izhaja, da je podlaga za zavrnitev zahteve prva točka prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki določa, da se vodno dovoljenje ne podeli, če nameravana gradnja ni skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami, pri čemer ni pojasnjeno, s katerim merilom ali pogojem za podelitev vodne pravice iz 109. člena ZV-1 nameravana raba ni skladna.

Utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa ne zadošča standardu obrazložitve, kot ga opredeljuje določba 214. člena ZUP, saj iz nje ne izhajajo razlogi, podprti s podatki o nameravanem posegu in vplivu odvzema vode na vodotok in v njem živeče vrste rib in rakov deseteronožcev, niti podatki, ki bi dokazovali vpliv posega na ekološko še sprejemljiv pretok vode, torej izpodbijana odločba ne temelji na izračunih na podlagi Uredbe o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka, na uporabo katere napotuje drugi odstavek 109. člena ZV-1. Gre za podatke, ki so sicer delno vključeni kot priloga tožnikovega predloga in podatke iz strokovnega mnenja pred izdajo koncesije za proizvodnjo električne energije, vendar sklicevanje na to strokovno mnenje, ki vsebuje tudi izračun podatkov po kriterijih iz zgoraj navedene Uredbe, ne more nadomestiti obveznosti organa, da te podatke, v kolikor nanje opre svojo odločitev, obrazloži.

Iz obrazložitve predloga Uredbe o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja ne izhaja, da bi bila katerikoli zakonska določba ali mednarodna pogodba vsebinska podlaga za določitev prepovedi izdaje vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije, če je prispevna površina vodotoka manjša od 10 km2. Poleg tega omenjena obrazložitev tudi ne zahteva prepovedi izdajanja vodnih dovoljenj, če gre za obstoječe vodne objekte, niti ne prepoveduje delovanja obstoječih malih hidroelektrarn, temveč spodbuja povečanje njihove učinkovitosti. S tega vidika torej ni nepomembna okoliščina, da je tožnik za vodno dovoljenje (oz. za koncesijo po takratni ureditvi ZV-1) zaprosil na podlagi 199. člena ZV-1 za obstoječo malo hidroelektrarno. Tudi zato se izdaja vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo električne energije v primerih, ko je oseba pravočasno vložila vlogo v skladu s 199. členom ZV-1, ne more pogojevati s prispevno površino vodotoka.

Merila in pogoji za podelitev vodne pravice so določeni v 109. členu ZV-1. V skladu z njegovo 5. točko 1. odstavka se posebna raba lahko prepove (in zaradi tega zavrne zahteva za izdajo vodnega dovoljenja) tudi v primeru, če bi nameravana raba lahko znatno ovirala splošno rabo. Gre za pogoj, vsebovan tudi v določbi 2. odstavka 21. člena ZV-1, po kateri je posebna raba vodnega dobra mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja in če bistveno ne omejuje splošne rabe. V primeru, kadar organ pred začetkom ugotovitvenega postopka ravna v skladu s 1. odstavkom 143. člena ZUP, morajo imeti stranski udeleženci možnost do izjave v postopku ne glede na morebitna pred tem podana mnenja, upravni organ pa jim je dolžan vročiti tudi odločbo o glavni stvari. Stranka ima nato možnost, da v pritožbi uveljavlja, da je v postopku nastopala oseba, ki ne bi mogla biti stranka (2. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), torej tudi ne stranski udeleženec.