12. člen ZSPJS

Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemi

Zmotno je stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami. Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem treba upoštevati kriterije, začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.).