14. člen ZDU-1

Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.

Sindikat F. je tako reprezentativen tudi za plačno skupino C po ZSPJS, kamor so uvrščeni vojaki.

Sodišče prve stopnje je status oškodovanca v postopku skladno z določbo 144. člena ZKP pravilno priznalo Republiki Sloveniji kot delodajalcu obdolženca po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012, saj so bile s storitvijo očitanega kaznivega dejanja prekršene njene premoženjske pravice. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je oškodovano Ministrstvo ..., kjer je obdolženec opravljal delo, saj je ministrstvo kot upravni organ le del državne uprave (1. in 14. člen Zakona o državni upravi), pravna oseba, ki je bila z dejanjem oškodovana, pa je Republika Slovenija. Pri tem za presojo ni bistveno, da ministrstvu pripada določen delež proračunskega denarja, saj predstavlja razporeditev proračunskih sredstev po posameznih državnih organih zgolj notranjo (interno) alokacijo državnih sredstev v sicer enotnem državnem proračunu.

Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.

S pojmom pravice ali pravne koristi stranke ni mogoče razumeti pristojnosti oziroma pooblastil, ki jih ima upravni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije. To pomeni, da v upravnem sporu sodno varstvo (načina) izvajanja pristojnosti in pooblastil, ki jih ima upravni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije, ni zagotovljeno. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka (informacijski pooblaščenec) pritožnici (upravni enoti) naložila določene obveznosti v okviru izvrševanja pritožničine upravne funkcije, slednja s tem v zvezi nima sodnega varstva v upravnem sporu.

Ker je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki sodi v državno upravo, saj je upravni organ, ki opravlja tam določene upravne naloge, je prvostopenjski organ pravilno tožnici ni priznal 10 točk, temveč 0 točk, kajti delovna mentorica tožnice je zaposlena v državni upravi. Sporno razpisno merilo je bilo namreč določeno jasno, nedvoumno in nikakor ne zavajajoče (''delovni mentor je strokovnjak iz gospodarstva oziroma negospodarstva, razen državne uprave...'')

Predpisi lokalni akcijski skupini (LAS) ne podeljujejo javnega pooblastila za odločanje o dodeljevanju sredstev kot upravni zadevi, zato takega pooblastila tudi ne more pridobiti s Pogodbo o ustanovitvi ali s Pravilnikom o merilih in kriterijih za oceno in izbor projektov, upravičenih do nepovratnih sredstev LEADER. Tovrstno delovanje LAS predstavlja le podlago za odločitev pristojnega ministra o dodelitvi nepovratnih sredstev LAS za potrjene projekte in ne uživajo samostojnega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke ob predhodnem preizkusu zavrglo.

Z izpodbijano odločbo je Vlada RS v postopku, začetem po uradni dolžnosti, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Ministra za pravosodje o imenovanju tožnika kot višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu (VDT), za generalnega direktorja VDT. Z izpodbijanim sklepom pa je Minister za notranje zadeve zavrnil predlog generalnega državnega tožilca, da se za generalnega direktorja VDT za dobo petih let imenuje tožnik kot višji državni tožilec. Tožbeni ugovor nepristojnosti za odločanje po nadzorstveni pravici ni utemeljen. Za nadzorstvo nad delom ministrstev je po zakonu pooblaščena Vlada kot najvišji organ državne uprave. Tretji odstavek 5. člena ZVRS pooblastila Vlade iz drugega odstavka ne spreminja, temveč se z njim pristojnost, podeljena v drugem odstavku, le širi oziroma konkretizira za primer, ko gre za izdajanje predpisov. Ne gre torej za določbo, ki omejuje pristojnost Vlade na kontrolo predpisov, oziroma za določbo, ki izključuje možnost nadzorstva nad zakonitostjo posamičnih aktov. ZDT-1 ureja položaj tožilstva v celoti in vsebuje tako materialne kot procesne določbe. Med drugim ureja naloge in položaj generalnega direktorja VDT, vključno

Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega