26. člen ZLPZ-1

Pri določitvi cene v upravni odločbi gre za protipravno ravnanje. Upravičenec, ki ni vložil pritožbe zoper sporno odločbo, je s podpisom pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost ravnanja organa. Tožeča stranka je kot stranka v civilnem sodnem postopku izpodbijala ceno za delnico, ki je bila določena v Pogodbi o prenosu delnic Zavarovalnice A. d.d. (sodba VSRS opr. št. III Ips 44/2014). Tudi v sodbi, s katero je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo, je izrecno navedeno, da je tožeča stranka z umikom pritožbe zoper upravno odločbo in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to (spremenjeno oziroma višjo ceno) sprejela ter s tem izključila protipravnost ravnanja skrbnika.

V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je toženka ravnala v direktnem nasprotju s katerokoli določbo zakona, zato tudi ne, da je šlo za kršitev določb kogentne narave. 26. člen ZLPZ-1 namreč ni jasno določal zavezujoče narave vsebine poziva v smislu odreka vsakršne možnosti skrbniku do naknadne prilagoditve cene delnic glede na novo (o)cenitev zavarovalnice. Zato ne drži očitek, da je vsebina Pogodbe v nasprotju z določbami ZLPZ-1, saj postopek naknadne spremembe cen delnic glede na novo ocenitev zavarovalnice zakonsko ni bil predviden. Poleg tega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nasprotnega moralnim načelom, ker naj toženka kljub svoji skrbniški vlogi ne bi ravnala v korist upravičencev. Bila je namreč dolžna upoštevati tudi javni interes glede na nakazilo kupnine v proračun Republike Slovenije.

Čeprav je bilo toženkino ravnanje protipravno, ker je kršila pravico upravičenca do nakupa delnic po že objavljeni ceni, pa je upravičenec z (v obrazložitvi sodbe) omenjenima dopisoma in s sklenitvijo pogodbe o prenosu delnic po višji ceni to sprejel in s tem izključil protipravnost toženkinega ravnanja in protipravnost škode.

V obravnavanem primeru gre za pravnomočno odločbo, za katero se zahteva ugotovitev ničnosti, ta pa se presoja restriktivno in iz natančno določenih in omejenih razlogov. Ker odločba v preostalem delu ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj ne gre za odločitve, ki ne bi mogle biti sprejete v upravnem postopku, je v tem delu ne more izreči za nično. Prav tako pa se skladno z določbo 2. odstavka 279. člena ZUP ne more za ničnega izreči procesni sklep, to je sklep o obnovi postopka.

O dovolitvi obnove mora obstajati odločba. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče odpravilo sklep o dovolitvi obnove postopka in odločbo ministrstva o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep, po določbi 1. odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, zato je bilo potrebno odpraviti tudi izpodbijano odločbo prvostopnega organa, izdano v obnovljenem postopku.

Če cena ene delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, ta cena tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Določitev cene delnice je bila stvar predhodnega postopka ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala in ne stvar upravnega postopka. Upravičenci so svoje zahteve za pridobitev delnic vložili glede na ceno, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS in se ni ugotavljala z odločbo. Sodišče lahko kljub prekinitvi postopka odloči o stvari, če so bila predhodno v postopku opravljena vsa procesna dejanja.

Če cena ene delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, ta cena tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Določitev cene delnice je bila stvar predhodnega postopka ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala in ne stvar upravnega postopka. Upravičenci so svoje zahteve za pridobitev delnic vložili glede na ceno, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS in se ni ugotavljala z odločbo. Zamudne obresti od stroškov upravnega postopka tečejo po določbi prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika, če jih dolžnik plača po preteku paricijskega roka.

Po 1. odstavku 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden se izteče rok, vendar pa, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (2. odstavek 68. člena ZUP). Ta domneva velja le za primere, ko stranka priporočeno pošlje vlogo (kateremukoli) organu v smislu ZUP, in ne za primere, ko vloga sploh ni vložena pri organu v smislu ZUP, ampak pri tretji osebi. Če organ prejme vlogo po izteku materialnega prekluzivnega roka, je vloga prepozna.

V obravnavani zadevi niti ni sporno, da se je šestmesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahtev za pridobitev delnic iztekel 10.4.2004, niti, da je pristojni organ (skrbnik) prejel zahtevo tožeče stranke (naslovljene na zavarovalnico) 13.4.2004, torej po izteku predpisanega roka. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zahteva tožeče stranke za pridobitev delnic ni bila vložena pravočasno.

Ni pravočasno vložena zahteva, ki je poslana priporočeno po pošti na naslov zavarovalnice in ne skrbnika, skrbnik pa jo prejme po izteku roka.