893. člen OZ

Da bi lahko uspela s svojim ugovorom, bi tožena stranka morala trditi in nato še dokazati, da je vse reklamacije, ki se nanašajo na 80 računov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi VL 72450/2017 z dne 17. 8. 2017, tožeči stranki posredovala pravočasno in kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji. Prav tako tudi, koliko ji je na ta račun posamezni potnik plačal manj (prim. 893. člen OZ).

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma. Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpo

Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer škodo predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, in manjvredno storitvijo z napako. Organizator potovanja se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi.

Kot merilo za znižanje cene potovanja se priporoča uporaba Frankfurtske tabele, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oziroma vrednosti ugotovljenih napak. Pri paketnih potovanjih, kakršno je bilo tudi potovanje tožnikov, pravo EU iz primera Leitner vs. TUI (razlaga Direktive 90/314EGS o paketnih turističnih potovanjih) priznava potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube (užitka) dopusta. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino odškodninsko odgovornost, bi glede na trditve, ki so jih tožniki podali, sodišče moralo upoštevati (kvečjemu) to obliko škode.

V primeru pogodbe v korist tretjega beneficiar ni upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, temveč le do zahtevka na izpolnitev obveznosti. Zahtevek za znižanje cene storitve tako lahko uveljavlja le stranka pogodbe o organiziranju potovanja. Pogodbo o organiziranju potovanja oziroma pogodbe o turističnih aranžmajih v slovenskem pravnem redu urejata OZ in ZVPot, ki vsebujeta podobne določbe, ZVPot pa se uporablja kot lex specialis. 887. čl. OZ določa, da mora organizator potovanja potniku nuditi storitve, ki imajo vsebino in lastnosti, kot so napovedane v pogodbi, potrdilu oziroma programu potovanja. V primeru nepopolno ali nekvalitetno opravljenih storitev lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih

Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ. Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ker tožnik svojih zatrjevanj o pretrpljeni nepremoženjski škodi zaradi izgube uživanja dopusta ni prilagodil tako, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, ali so v tej škodi zajete tudi oblike duševnega nelagodja, za katere naš pravni red predvideva denarno satisfakcijo, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je organizator potovanja izbral ustrezen hotel glede na obveznost iz sklenjene pogodbe, ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala, ker se je spotaknila ob na tla postavljen potovalni kovček in padla.