VSL sodba I Cp 1828/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in toženec sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju (ponovno) ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici plača 75.000,00 EUR z obrestmi od 31. 12. 2009, posledično pa še 3750,29 EUR pravdnih stroškov. Gre za 25 % provizijo od kupnine 300.000 EUR, ki jo je toženec prejel od N. za devet umetniških del („izbor likovnih del iz zapuščine dr. F. S.“), s čimer naj bi kršil komisijsko pogodbo, ki naj bi jo za ta ista dela sklenil s tožnico.

2Proti sodbi se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec; predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Bistvene očitke pritožbe je moč strniti v naslednjem: Pritožnik nasprotuje ugotovitvi oz. oceni, da je bila komisijska pogodba za te njegove slike med njim in tožnico sklenjena, trdi, da ni bila sklenjena ne ustno ne pisno, kar dokazuje dejstvo, da komisijski listi za njegove slike niso podpisani. Toženec je želel le ugotoviti vrednost slik. Tudi če bi obstajal vzajemni interes za sklenitev komisijske pogodbe, pa ni bilo določene cene, kar je njena bistvena sestavina. Sodišče je napačno ocenilo listine, ko se je oprlo na pripis na kopiji elektronskega sporočila, da je A. M. odobril cene za vse slike, saj ta enostranski pripis ne more ničesar dokazovati, lahko je nastal šele za potrebe te pravde. Cene niso bile dogovorjene, ker je o tem obstajalo precejšnje nasprotje: tožnica jih je ocenjevala na 346.000,00 EUR, toženec pa na 457.000,00 EUR. Tudi J. P. ni znal izpovedati, katera cena je bila dogovorjena in kdaj. Tožencu je vsiljeval svojo, nižjo ceno, potem pa se čudi, zakaj toženec ni hotel skleniti pogodbe; ravnal je na lastno pest, samoiniciativno. Sodišče ne navede, katera cena naj bi bila dogovorjena. Toženec s ceno 300.000 EUR ni soglašal; 300.000 EUR neto bi ob 25 % provizije pomenilo 400.000 EUR bruto. J. P. je sam povedal, da je ob ponudbi 300.000 EUR toženec predlagal, da bi se kakšna slika izvzela in da je nastal spor okrog provizije. Ker komisijska pogodba ni bila sklenjena, s strani toženca tudi ni mogla biti kršena, prav tako pa tožnici ne more pripadati nobena provizija. Ne zadošča, da je J. P. našel kupca, kot si očitno to sam narobe razlaga. Da ne cena ne provizija nista bili dogovorjena, kaže tudi elektronsko pismo J. P. A. M., v katerem predlaga, da »nekako najdemo način poplačila za naju z R.«. Pritožnik opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Vztraja, da so bile slike pri njej v komisijski prodaji, sprva za ceno 346.000 EUR za devet slik, nato pa za 300.000 EUR, in to bruto, saj je bilo vedno govor le o bruto cenah; dokler toženec ni pristal na to ceno, mu ni izdala kupca, kot je to povedal tudi predstavnik Narodne galerije, pravi tožnica. Opozarja, da je toženec slike prevzel šele, ko je tožnica našla kupca. Tudi sama zaznamuje še dodatne pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva in jih po relevantnih določbah Obligacijskega zakonika (OZ) tudi pravilno presodilo.

6S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (1. odst. 788. čl. OZ). Komitent je dolžan plačati komisionarju provizijo, ko je posel, ki ga je opravil komisionar, izvršen, kot tudi če njegovo izvršitev prepreči kakšen vzrok, za katerega odgovarja komitent (1. odst. 799. čl. OZ).

7Načelo vestnosti in poštenja (5. čl. OZ) veleva, da morajo pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja in ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

8Nesporna relevantna dejstva, bodisi izrecno nesporna ali pa konkretno neprerekana, so v tem sporu tale:

- toženec je prinesel med drugimi tudi vseh devet umetniških del, za katere je provizija sporna („izbor likovnih del iz zapuščine dr. F. S.“), tožnici zaradi morebitne komisijske prodaje;

- slike teh del so bile objavljene v katalogu tožnice za letno dražbo umetnin 6. decembra 2009 v hotelu U. kot posebna ponudba, brez označenih cen;

- tožnica je več drugih del toženca in njegovega sina komisijsko prodala ob dogovorjeni proviziji 25 %;

- toženec komisijskih listov za teh spornih devet likovnih del ni podpisal, tožnica pa jih je izpolnila tako, da je vsota cen za vseh devet del znašala 346.000 EUR, provizija pa 25 %;

- na dražbi takih ponudnikov ni bilo;

- med strankama je (preko toženčevega sina) pred in po dražbi potekala elektronska korespondenca v zvezi s prodajo (tudi) teh devetih slik;

- toženec je po dražbi dela prevzel nazaj v posest in jih za ceno 300.000 EUR prodal N.

9Sporna, a pravilno ugotovljena pravno pomembna dejstva spora pa so sledeča:

- kupca – N. - za celotno zbirko (za vseh devet del) je našla oz. stik z njim navezala tožnica, toženec zanje ni imel nobenih drugih ponudb;

- tožnica se je z N. dogovorila za prodajno ceno 300.000 EUR;

- tožnica (njen zakoniti zastopnik g. J. P.) se je tako dogovorila s soglasjem toženca.

10Pritožbeno sodišče kljub prvič (v pritožbenem postopku zoper prvo prvostopenjsko sodbo) izraženim pomislekom v podobno oceno po dopolnitvi dokaznega postopka v drugem, ponovljenem sojenju in ob bolje podanih argumentih sodišča prve stopnje v sprejeto dokazno oceno nima več razumnega dvoma.

11Na podlagi teh dejstev (8. in 9. tč. zgoraj) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila komisijska pogodba med strankama tudi za devet del »posebne ponudbe« sklenjena, posel pa ni bil izvršen zaradi toženčevega ravnanja zoper pogodbo in zoper načelo vestnosti in poštenja. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec zato tožnici dolžan plačati provizijo, je torej v celoti pravilna in zakonita. Pravilna je interpretacija, da je bila dogovorjena provizija taka kot sicer, torej 25 %, kar pomeni, da glede na doseženo ceno 300.000 EUR znaša 75.000 EUR (25%).

12Res spisovno gradivo kaže, kar navaja pritožba, da je bila sprva želja toženca slike prodati za 457.000,00 EUR in drži tudi, da je tožničin dokaz - listina s cenami v skupnem znesku 346.000 EUR s pripisom, da s tem soglaša tudi toženec, enostranska listina. Vendar upoštevaje kasnejše dogovore glede prodaje nič od tega ni relevantno. Slike se niso prodale za 346.000 EUR, še manj pa za 457.000,00 EUR, pač pa so se nesporno prodale za 300.000 EUR. Drži tudi, na kar opozarja pritožnik, da njegov dopis z dne 12. decembra 2009 dokazuje, da je pri ponujeni ceni 300.000 EUR predlagal, da se ena ali dve sliki izvzameta ali zamenjata. To res kaže, da se tedaj še s to ponujeno ceno toženec ni v celoti strinjal. Vendar pa njegovo kasnejše ravnanje ta dvom zanesljivo odpravlja oz. dokazuje, da si je očitno premislil in ceno sprejel. N. je prodal vseh devet želenih slik, nobena ni bila izvzeta, za ceno natanko 300.000 EUR. Res je očitno „nastal spor okrog provizije“, kar tudi poudarja pritožba (da je izpovedal g. J. P., kar je res), vendar je bil spor očitno v tem, da je bil toženec prepričan, da mu dogovorjene provizije pač ni treba plačati, če sam kot lastnik slike fizično odnese h kupcu in sam z njim sklene prodajno pogodbo, in če ga s tožnico ne veže nobena pisna pogodba. Po cit. 799. čl. OZ je tudi v tem primeru dolžan plačati provizijo, saj je na ta način le (nepošteno!) preprečil realizacijo že dogovorjenega posla. Da je bil ta dogovorjen za vseh devet slik za ceno 300.000 EUR, sploh ne more biti dvoma, saj je bila v resnici sklenjena prav taka prodajna pogodba (za tak predmet, za tako ceno), da je bila dogovorjena s tožnico, pa nedvoumno izhaja iz pisnih in ustnih dokazov – dopisa N. in izpovedb njenih predstavnikov, kar vse je korektno ocenilo že sodišče prve stopnje. S tem, kot toženec sedaj trdi drugače, samo nasprotuje lastnemu ravnanju (venire contra factum proprium), kar je pravno in logično nevzdržno. Da tožnica pri dogovarjanju z N. ni ravnala „na lastno pest, samovoljno“ oz. da mu ni „vsiljevala svoje, nižje cene“, jasno izhaja iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, in že na ravni trditev ni ne logično ne prepričljivo. Tudi nobeno ugotovljeno dejstvo tega ne podpira. Toženec denimo ni imel prav nobenega drugega ponudnika, prodajo je sklenil ravno z N., ravno za ceno 300.000 EUR. Da se je tožnica potrudila najti mu kupca za umetniška dela za to ceno, je njena dejavnost, njen interes pri tem pa je seveda zaslužek – provizija. Da bi mu vsiljevala nižjo ceno, če je provizija v odstotku vezana na višino dosežene kupnine, je nelogično oz. nerazumno: višja kot bi bila dosežena cena, višjo provizijo bi prejela tožnica. Prepričljiva je ugotovitev, da je bila dogovorjena 25 % provizija.(1) Taka provizija je bila (nesporno) dogovorjena za vse druge toženčeve komisijske prodaje na tožničini dražbi, toženec denimo tega pri ((za)(na)mišljeni) ceni 457.000 EUR niti ni problematiziral.

13Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da posebna (pisna) oblika za veljavnost komisijske pogodbe ni potrebna, zato ni odločilno, da pisne pogodbe v tem primeru ni. Seveda bi tožnica vsebino dogovora lažje dokazovala s tako listino, vendar pa se toženec ne more uspešno sklicevati na lastno nepošteno ravnanje, češ dogovora ni bilo, če pa je sam preprečil njegovo izvršitev s tem, da ga je realiziral sam, brez formalnega sodelovanja tožnice. V tej luči pritožbeno sodišče vidi tudi tožničino predpravdno zavzemanje za »nekakšno pravično poplačilo«, na kar ponovno opozarja pritožba: ne kot dokaz, da obligacije ni, češ saj se še sama stranka tega zaveda, pač pa kot željo spor rešiti po mirni poti, morda tudi s kompromisom, v bojazni, da ji dokazni uspeh lahko jamči le listinski dokaz.(2)

14Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo oceno izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice g. J. P., da se je toženec po tem, ko mu je predočil ponudbo N., da slike odkupijo za 300.000 EUR, na sestanku z njim s tem izrecno strinjal, da mu je torej na ta način (očitno ustno) izrazil svojo pravnoposlovno voljo. Prvostopenjska razpravljajoča sodnica je imela ob neposrednem zaslišanju najboljšo možnost zaznati pristnost in verodostojnost izpovedbe obeh strank in prič, svojo zaznavo pa je ustrezno artikulirala v razlogih svoje sodbe, kar pritožbeni senat sprejema kot tehtno, razumno, korektno, skratka prepričljivo.

15Ker je bila tožničina provizija vedno 25 % od dosežene cene, in sicer ravno v spornem obdobju, za druga dela, ki so bila prodana, sodišče pa verjame, da se je 25 % provizijo toženec izrecno strinjal tudi pri prodaji spornih devetih del (sicer pri višje zamišljeni ceni – sodišče prve stopnje utemeljeno verjame, da je pripis na popisu del in na komisijskih listih, češ da je toženec po telefonu odobri cene in provizijo 25 %, nastal dejansko po telefonski odobritvi toženca), je treba sklepati, da je bila 25 % provizija dogovorjena tudi pri prodaji za ceno 300.000 EUR.

16Ex abundanti cautela pritožbeno sodišče dodaja, da bi šlo enako plačilo tožnici tudi v primeru, če provizija ne bi bila dogovorjena oz. ne bi bila izrecno dogovorjena v takšni višini. Komisionar ima namreč pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno (2. odst. 788. čl. OZ). Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, gre komisionarju plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu (1. odst. 800. čl. OZ). Pritožbeno sodišče sodi, da je glede na izkazano prakso med strankama, glede na doseženo ceno in glede na to, da nobenih drugih (niti podobnih) ponudnikov za toženčeve slike ni bilo, zahtevana provizija ustrezna in pravična tudi po samem zakonu in ni nesorazmerno velika (prim. 2. odst. 800. čl. OZ).

17Ker so torej pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na to, da v odgovoru nanjo tožnica samo ponavlja svoja že izražena stališča tekom pravde, glede katerih se je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno opredelilo, odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnica sama.

-----------

Op. št. (1): Cigoj denimo pravi: „Kaj se šteje za dogovorjeno, je treba interpretirati glede na kavzo pogodbe. Tako je lahko šteti, da je določena nagrada dogovorjena, čeprav se stranki izrecno nista sklicevali na določen znesek. Višino nagrade je lahko videti iz njunega medsebojnega trajnega razmerja glede na to, kakšna nagrada je bila določena v kakšnih prejšnjih pogodbenih razmerjih.“ S. Cigoj: Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, str. 2181.

Op. št. (2): Ker gre le za posredno pomembna dejstva in dokaze (indice), ne moti, da se sodišče prve stopnje do tega ni posebej opredelilo, četudi je pritožbeno sodišče v prvem pritožbenem postopku opozorilo tudi na to.