593. člen OZ

V skladu s prvim odstavkom 592. člena OZ odgovarja zakupodajalec zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Če je med strankama določena lastnost posebej dogovorjena, gre za stvarno napako tudi, če je omogočena normalna ali dogovorjena raba. Ker je v obdobju, za katerega toženka zatrjuje, da je plačevala previsoko najemnino (od septembra 2006 do decembra 2020), med pravdnima strankama nesporno, da je najemna pogodba med njima veljala, je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru predpostavke za utemeljenost pobotnega ugovora na podlagi instituta neupravičene obogatitve niso podane (primerjaj prvi odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za obračunavanje najemnine po površini 63,66 m² je torej vseskozi obstajal, zato o prehodu premoženja na tožnico brez pravnega temelja ni mogoče govoriti. Dejstvo, da je toženka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela za obstoj stvarne napake, izključuje tožničino odgovornost iz tega naslova. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločit

Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že s toženkinim obvestilom o izbrisu podrejenih obveznic, ampak šele s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, saj je glede na okoliščine konkretnega primera tožnica bila lahko šele takrat seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno (kasneje ugotovljeno nicno) pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Do dneva vložitve tožbe tožničina terjatev zato še ni zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot neposteno v smislu 193. člena OZ. Zato je tudi materialnopravilna odločitev sodišča prve stopnje, je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. clen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti V primeni neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj neposten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretn

Po zakonskem besedilu lahko sicer uporabnino uveljavlja vsak imetnik stvari, torej sleherni upravičenec do rabe stvari. Imetnik stvari je lahko tako imetnik stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju, kot tudi imetnik obligacijske pravice do rabe stvari. Ob takšnem teoretičnem izhodišču lahko tudi najemnik zahteva plačilo uporabnine, če namesto njega nekdo drug uporablja stvar, do katere rabe je upravičen najemnik. Vendar pa to velja le za primere, ko je najemnik tekom najema prikrajšan v svoji (izključni) pravici do uporabe stvari. V primeru kot je predmetni, ko lastnik za isti poslovni prostor in za isto obdobje (torej za čas po letu 2015) sklene več najemnih pogodb, najemniku aktivne legitimacije za zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega najemnika ni mogoče priznati. Ob drugačni razlagi bi morala toženka za uporabo prostorov plačalti dvakrat. Zoper njo bi lahko izpolnitveni oziroma kondikcijski zahtevek uveljavljal lastnik, hkrati pa bi lahko od nje plačilo uporabnine terjal drugi najemnik istega poslovnega prostora. Tudi privolitev upravičenca v to, da nekdo drug uporablja njegovo stvar, izključuje naknadni zahtevek za plačilo denarne odmene. Navedeno izr

Toženi stranki je ostala napaka v najem dane stvari (iz malomarnosti) neznana, tožeča stranka pa je zanjo vedela in jo je toženi stranki namenoma zamolčala. Zato je podana tožničina odgovornost za napako v najem dane stvari.

Skrite napake, tudi v primeru pravočasnega grajanja, tožene stranke ne bi odvezale dolžnosti plačevanja najemnine oziroma ji ne bi omogočale, da plačevanje samovoljno opusti. EZ, ki je lastnike večstanovanjskih stavb in stavb z več kot 4 posameznimi deli, zavezal k vzpostavitvi sistema za merjenje dejanske porabe, ne vpliva na položaj stranke, ki se je z najemno pogodbo zavezala k plačevanju stroškov v pavšalnem znesku. EZ ureja položaj lastnikov. Kakšen dogovor o obračunavanju stroškov ti sklenejo z najemniki, ni stvar zakonskega urejanja.