391. člen OZ

Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžni

Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu po 215. členu ZIZ in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila dovoljena le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev. 215. člen ZIZ sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku. Na podlagi 215. člena ZIZ je dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin

V pravni ureditvi ne obstajata niti "ekonomski lastnik" niti "ekonomski imetnik". Kar obstaja je le lastnina in imetništvo. Določena oseba je torej lahko lastnik (ali pa imetnik), ali pa sploh ne. Obstaja sicer tudi skupnost pravic (npr. soimetništvo), toda tožeča stranka ni podala nobenih trditev, ki bi kazale na obstoj česa takšnega. Tožeča stranka ni bila imetnik ali lastnik delnic Z. Na nematerializiranih vrednostnih papirjih pridobi namreč pravice imetnik vred­nostnega papirja z vpisom v centralni register KDD. Pravice se prenašajo s prenosom vrednostnega papirja med računi. Z vpisom A. d. d. kot novega imetnika delnic je vse pravice na delnicah pridobila A. d. d. Svoje pogodbene obveznosti bi lahko kršila kvečjemu druga toženka. Njej pa ni mogoče očitati, da bi kršila kakšne svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v času, ko so še obstajale obveznosti druge toženke do tožeče stranke, od druge toženke ni zahtevala, da naj kupi obveznice oziroma kasneje delnice od nje. Odgovornost prve toženke zaradi kršitve pogodbe je izključena že zato, ker sama ni bila v nobenem pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Ona namreč ni bila pogodben

Voznik kot imetnik nevarne stvari se lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej. Potrebno je pretehtati krivdna dejanja obeh udeleženk nesreče, pri tem pa upoštevati strožjo objektivno odgovornost voznice. Prečkanje precej prometne ceste izven prehoda za pešce in to ob slabi vidljivosti predstavlja grobo kršitev cestnoprometnih predpisov. Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pri fakultativni obveznosti (nadomestno upravičenje) gre za enostavno obveznost, ki vsebuje samo en predmet izpolnitve. Zato lahko upnik od dolžnika zahteva samo predmet obveznosti, ne pa tudi druge (nadomestne) izpolnitve, ki je v izključni pristojnosti dolžnika. Narava dolžnikove obveznosti ima pomembno vlogo tudi v izvršilnem postopku. Če je dolžniku v izvršilnem naslovu dopuščeno, da lahko namesto izpolnitve obveznosti izroči kakšen drug predmet, lahko možnost izbire izkoristi, dokler upnik v prisilni izvršbi vsaj deloma ne prejme predmeta obveznosti. Obveznost povrnitve stroškov postopka je denarna obveznost, ki nima fakultativne narave. To pomeni, da se je dolžnik ne more razbremeniti s tem, da opravi nadomestno izpolnitev. V primeru, da dolžnik ne povrne z izvršilnim naslovom dosojenih stroškov postopka, ima upnik možnost, da vloži predlog za izvršbo zaradi poplačila stroškov postopka.