1003. člen OZ

Pri upravljanju nepremičnin s položajem skupnega dela stavbe je, tako kot pri vsakem skupinskem odločanju, treba upoštevati nekaj splošnih načel. Bistveno za skupno odločanje je, da o zadevah skupnosti udeleženci skupnost drug drugemu (jasno in navzven spoznavno) izrazijo svojo voljo glede predmeta skupnosti.

Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.

Tožnice so bile sospornice. Zahtevki tožnic so se namreč opirali na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in tudi stvarna in krajevna pristojnost je bila enaka za vsak zahtevek. Kupci so vsi kupili stanovanja od istega prodajalca v isti soseski, kar navaja celo pritožba tožene stranke sama. Vsa stanovanja in garaže so bile prevzete na isti dan od istega prodajalca, ki je v tem sporu tožena stranka. Tožena stranka ne more odpraviti zgolj sorazmernega dela napake v velikosti deleža posameznega kupca na celotnem skupnem delu zgradbe. Odpravi lahko le vso napako ali pa nič. Obveznost tožene stranke je torej v razmerju do tožnic nedeljiva. Kupcem ni treba opisati vzroka napake. Tožena stranka in zanjo izvajalec sta ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj tožena stranka sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnaje tožene stranke bilo takšno, da je kupce zavedlo v prepričanje, da bo napaka odpravljena. Zamakanje strehe je nedvomno takšna napaka, ki je napaka v solidnosti gradnje. Zaradi zamakanja je ogrožena normalna uporaba stanovanj, ki so tik pod streho. Poleg tega lahko zaradi zama

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče, da se za razmerja iz premoženjske skupnosti - solastnine dveh oseb, ki sta skupaj pridobili solastnino po enakih deležih, pa njuna skupnost ne ustreza statusu izvenzakonske skupnosti, ob delitvi upošteva določba 65. člena Stvarnopravnega zakonika in solastninski delež, vpisan v zemljiški knjigi, ali pa se uporabijo pravila skupnosti iz XXVIII. poglavja Obligacijskega zakonika, ob prenehanju pa določba 1010. člena Obligacijskega zakonika.

Premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili skupaj (pretežno je bilo pridobljeno do leta 2007), ni skupno premoženje, glede katerega bi veljala domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, mogoče pa bi bilo dokazovati drugačne prispevke. Razmerje med pravdnima strankama ni societas, ampak solastninska skupnost po prvem odstavku 65. člena SPZ. V 1003. členu OZ je jasno poudarjena subsidiarna narava določb XXVIII. poglavja. Pravila posebnih zakonov imajo prednost pred splošnimi pravili OZ o skupnostih, prav posebej je treba izpostaviti subsidiarnost določb OZ o skupnosti v primerjavi z ureditvijo solastnine v SPZ. Solastno premoženje sta pravdni stranki pridobivali na podlagi pravnih poslov. Pritožnik ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v enakih deležih, torej vsak do ene polovice, nasprotno – pritrjuje ji. Glede na tak dogovor, ki je bil tudi realiziran z vpisi v zemljiški knjigi, ne more biti pomembno, koliko natančno je katera od pravdnih strank prispevala k nakupom oz. k nakupu konkretnega stanovanja. Vprašanje, kdo je plačal kupnino, za pr

Nespornih dejstev res ni treba dokazovati, vendar lahko sodišče neko dejstvo ugotovi kot nesporno šele takrat, ko stranka tako dejstvo sploh navaja oziroma se nanj sklicuje. Z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev.

Ker gre v obravnavanem primeru za sporno vprašanje glede predmeta delitve (ali obstaja skupni poslovni delež), je utemeljena odločitev prvostopenjskega sodišča, da je skladno s 9. in 10. členom ZNP nepravdni postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

Ker je tožnica (kot porok) poravnala upnikovo terjatev, je ta prešla nanjo z vsemi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

V vseh primerih, ko med dvema ali več pravnimi subjekti obstaja neko materialnopravno razmerje, oziroma se zatrjuje, da to obstaja, pa med udeleženci ne pride do dogovora v zvezi z medsebojnimi razmerji, mora ta urediti oziroma o njih odločiti sodišče.

Skupni poslovni delež s pogodbo ni mogel nastati, ker to ni bilo dogovorjeno, prav tako pa ni mogel nastati na podlagi drugega pravnega dejstva, saj zakon ali družbena pogodba takšne posledice za položaj v obravnavani zadevi ne predvidevata.