15. člen ZZZ-1
(osebje v predstavništvih v tujini)
V predstavništvih Republike Slovenije v tujini so zaposleni diplomati, v konzulatih kot konzularni funkcionarji, vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov iz drugega odstavka 27. člena tega zakona in delavci, ki opravljajo spremljajoča dela. Na podlagi postopka premestitve iz državnega organa ali javnega zavoda, javne agencije oziroma druge pravne osebe javnega prava delo v predstavništvih začasno opravljajo tudi uslužbenci oziroma uslužbenke (v nadaljevanju: uslužbenci) z gospodarskega, kulturnega, kmetijskega, šolskega, okoljskega, znanstvenega, informativnega in drugih področij. Prejemki iz delovnega razmerja v času razporeditve v tujino se uslužbencem določijo glede na ustrezen diplomatski naziv, upoštevajoč pridobljeni uradniški naziv, in sicer: - uradniku v nazivu prve stopnje glede na diplomatski naziv prvi svetovalec; - uradniku v nazivu druge in tretje stopnje glede na diplomatski naziv svetovalec; - uradniku v nazivu četrte in pete stopnje glede na diplomatski naziv I. sekretar; - uradniku v nazivu šeste in sedme stopnje glede na diplomatski naziv II. sekretar; - uradniku v nazivu osme stopnje glede na diplomatski naziv III. sekretar; - uradniku v nazivu devete stopnje glede na diplomatski naziv ataše. Na podlagi splošnega pisnega sporazuma s predstojnikom oziroma predstojnico (v nadaljevanju: predstojnik) drugega organa državne uprave delo v predstavništvih začasno opravljajo tudi uslužbenci na obrambnem, varnostnem, policijskem in drugih področjih, pri čemer ti uslužbenci ostanejo v delovnem razmerju pri drugem organu državne uprave. Uslužbenci iz drugega in tretjega odstavka tega člena niso imenovani v diplomatski naziv. Uslužbencem, ki izpolnjujejo pogoje za zaposlitev v Ministrstvu za zunanje zadeve in imajo najmanj visoko strokovno izobrazbo s specializacijo ali magisterijem ali na podlagi posebnega zakona izpolnjujejo pogoj te izobrazbe, se v skladu s pravili akreditacije v državi sprejemnici ali v mednarodni organizaciji izda diplomatski potni list, preostalim uslužbencem pa se izda službeni potni list. Za čas, ko ti uslužbenci delajo v predstavništvu, so glede svojih pravic in obveznosti izenačeni z diplomati, poleg tega pa ravnajo po navodilih organa oziroma organizacije, iz katere so bili napoteni na delo. Glede trajanja začasne premestitve teh uslužbencev se smiselno uporabljajo določbe 37. člena tega zakona.
- VSRS Sklep I Up 112/2022Vrhovno sodišče RS · 2022
Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 1. 6. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep I Up 112/2022Vrhovno sodišče RS · 1. 6. 2022besedilo 2010–2026
Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.