22. člen BMKSZ

(1)Če zavarovanec ali njegov družinski član izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 21. člena tega sporazuma, se pravica do dajatve ugotavlja tako: a) Nosilec vsake države pogodbenice mora po pravnih predpisih, ki veljajo zanj, ugotoviti, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 21. členu, po teh predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. b) Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. c) Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po pravnih predpisih, ki veljajo zanj, in skupno zavarovalno dobo. d) Če pri izvajanju točke c) skupna zavarovalna doba, ki se upošteva po pravnih predpisih držav pogodbenic, presega najdaljšo možno zavarovalno dobo, ki je po pravnih predpisih ene države pogodbenice določena za odmero višine dajatve, se delni znesek za izplačevanje izračuna v sorazmerju med zavarovalno dobo, ki se upošteva po pravnih predpisih ene države pogodbenice, in najdaljšo skupno zavarovalno dobo, ki je določena z njenimi pravnimi predpisi.

(2)Če zavarovalna doba, ki se upošteva po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne znaša skupno dvanajst mesecev, se po njenih pravnih predpisih dajatev ne zagotovi. Ta določba ne velja, če po teh pravnih predpisih obstaja pravica do dajatve samo na podlagi te zavarovalne dobe. To zavarovalno dobo mora nosilec druge države pogodbenice pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatve in pri njeni višini upoštevati tako, kot če bi bila dopolnjena po zanj veljavnih pravnih predpisih.