28. člen ZVU

Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne. Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletn

Navedena odločilna okoliščina, da B.B. nima opravljenega preizkusa usposobljenosti za nudenje prve pomoči po programu, določenem v predpisih o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode, zadošča za ugotovitev, da mora tožnik urediti tako, da bo oseba, prisotna ob bazenu za opazovanje, reševanje, dajanje prve pomoči, obveščanje in izvajanje ukrepov za nemoteno in varno kopanje, opravila preizkus usposobljenosti za nudenje prve pomoči po programu, določenem v predpisih o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode kot to zahteva 22. člen Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih in o tem predložila ustrezno potrdilo.

V dani situaciji bi se tožnica tudi sama morala in mogla zavedati možnosti spolzkih pohodnih površin (stopnišča) v kopališču, vključno zaradi možnosti prisotnosti raznih nečistoč, kot so raznešena sredstva za sončenje ali druge spolzke snovi, ki jih puščajo obiskovalci kopališča, kar po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost k nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ, to je, da je 75% delež odgovornosti za nastalo škodo pri zavarovancu toženke in 25% delež pri tožnici.

Skladno z določbo 29. člena ZIN je bila tožniku dana možnost, da se o predmetnem inšpekcijskem postopku izjasni, vendar je ni izkoristil. Po presoji sodišča je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden pravilno in zakonito ter v skladu z določili ZIN, ob upoštevanju vseh specifičnosti inšpekcijskega postopka, navedenimi v ZIN, ki glede na določbe ZUP predstavlja lex specialis.

Z izobešenjem napisa o najvišji dovoljeni teži pri uporabi dvojnega obroča pred vhodom na kopališko napravo je toženkin zavarovanec v danem primeru izpolnil svojo dolžnost izvajanja ukrepov, ki omogočajo varno kopanje. Opustitev ustnega opozorila tožnici – odrasli uporabnici kopališke naprave – ni predstavljalo kršitve dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca.