26. člen ZVU

Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne. Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletn

Skladno z določbo 29. člena ZIN je bila tožniku dana možnost, da se o predmetnem inšpekcijskem postopku izjasni, vendar je ni izkoristil. Po presoji sodišča je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden pravilno in zakonito ter v skladu z določili ZIN, ob upoštevanju vseh specifičnosti inšpekcijskega postopka, navedenimi v ZIN, ki glede na določbe ZUP predstavlja lex specialis.

Z izobešenjem napisa o najvišji dovoljeni teži pri uporabi dvojnega obroča pred vhodom na kopališko napravo je toženkin zavarovanec v danem primeru izpolnil svojo dolžnost izvajanja ukrepov, ki omogočajo varno kopanje. Opustitev ustnega opozorila tožnici – odrasli uporabnici kopališke naprave – ni predstavljalo kršitve dolžnega ravnanja toženkinega zavarovanca.

Približno leto dni trajajoče šumenje v ušesih, ki je bistveno prizadelo kvaliteto življenja oškodovanke v tem času, predstavlja takšen primer začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki upravičuje do odškodnine za duševne bolečine tudi za začasno zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skakalna deska prekrita s posebno protizdrsno plastjo - duraflexom ter na podlagi zaslišanja več prič (in ne zgolj priče B. O., kot izpostavlja pritožnik) še ugotovilo, da so bile v sedmih letih skakanja v vodo le dve do tri poškodbe. Da bi bil ta podatek pridobljen zgolj na podlagi zapažanj enega reševalca iz dejanskih ugotovitev, oprtih na izpovedbe zaslišanih prič, ne izhaja in zato v tem delu tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ob normalni oz. pravilni uporabi skakalne deske praviloma ne prihaja do poškodb in da zato skakalni deski, postavljeni na višini treh metrov, v spornem primeru ni mogoče pripisati takšnih nevarnih lastnosti, ki bi omogočale pravni zaključek, da gre za nevarno stvar. Tudi okoliščina, da je bila deska dostopna tudi neizkušenim skakalcem, da je zavarovanka tožene stranke celo reklamirala skoke v vodo z nje na internetnih straneh, da pa na nevarnost skakanja ni opozarjala, skakalni deski ne more prilepiti lastnosti nevarne stvari, temveč predstavlja ob opustitvi predpisanih dolžnostnih ravnanj zavarovanke tožene stranke njen