127. člen ZIKS-1

Kot utemeljeno opozarja zagovornik, je obdolženi s celovitim priznanjem krivde bistveno pospešil potek sicer pričakovano v dokazovanju obsežnega, za državni proračun stroškovno obremenjujočega kazenskega postopka, čemur je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pripisalo premajhno težo. Gre za objektivno, prepričljivo in logično obrazložen razlog ter posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, da bi prevladala na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Na več mestih pritožbeno izpostavljeno aktualno vojno stanje v Ukrajini in zatrjevane neugodne posledice dolžine trajanja v razmerju do izmenjave podatkov med policijskimi in upravnimi organi držav članic EU, upoštevaje diskrecijsko pravico pri odločanju o izdajo emigracijskih dokumentov, na izpodbijano odločitev ne morejo odločilno vplivati. Enako velja za pritožbeno polemiziranje o bistveno zmanjšani potrebi po generalno preventivnem učinku zaradi vstopa Hrvaške v schengensko območje. Tako mora v postopku po tretjem odstavku 48.a člena KZ-1 sodišče opraviti presojo dopustnosti izvršitve izgona tujca iz države z vidika posega v pravico do družinskega življenja in upoštevanja načela nevračanj

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile. Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.

Od pogojev oziroma okoliščin, ki morajo biti v skladu z 48.a členom KZ-1 podani v fazi izreka kazni izgona tujca iz države, je potrebno ločevati pogoje oziroma okoliščine, ki morajo biti upoštevani v fazi izvršitve tako izrečene kazni. Izvršitev kazni izgona tujca iz države ureja ZIKS-1, ki v petem odstavku 127. člena določa, da izgon tujca iz države izvrši policija v skladu z zakonom, ki ureja tujce. Obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1) ne predstavlja ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Vse pritožbene navedbe o stanju v državi izgona in nevarnostim, katerim bi obsojenec lahko bil izpostavljen, tako sodijo v fazo izvrševanja izrečene kazni. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje, vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku.

Niti obstoj nevarnosti iz 72. člena ZTuj-2, niti obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1), ne predstavljajo ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, ki se izvrši v skladu z zakonom, ki ureja tujce (peti odstavek 127. člena ZIKS-1).