2. člen ZPPPD

Iz izpodbijane sodbe je povsem izostala obrazložitev glede odločilnega dejstva - zakonskega znaka "prepovedane droge". Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, kako je obtoženec s tem, ko naj bi B. B. in C. C. za uživanje izročil GHB, izpolnil zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, saj ni niti z besedo pojasnilo, ali in zakaj snov GHB predstavlja prepovedano drogo, kot jo na podlagi blanketne določbe 187. člena KZ-1 opredeljujejo relevantni dopolnilni predpisi.

Strokovno mnenje, ki ga v predkazenskem postopku opravi NFL nima lastnosti izvedenskega mnenja, vendarle pa ima težo dokaza, na katerega je mogoče opreti sodno odločbo v primeru, če se ne pojavi dvom v analizirano snov oziroma da snov ne ustreza lastnosti prepovedane droge, kar pa v predmetnem kazenskem postopku obramba nikoli ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi. Pri hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje gre za trajajoče kaznivo dejanje, vendar gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje, zato začetek in časovna dolžina protipravnega stanja za ugotovitev časa izvršitve kaznivega dejanja nista pomembna, ampak trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakonik je treba uporabiti.

Zagovornikovi poudarki v pritožbi, ki se nanašajo na spremembe uvrstitve rastline konoplje in njenih proizvodov v Konvenciji o mamilih, predstavljajo njegovo špekulacijo, ki glede na vrsto mednarodnih dokumentov o navedeni tematiki (Osnutek predloga resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene ter Predlog resolucije o uporabi konoplje v zdravstvene namene) in njuno vsebino ne upravičuje zaključka, za katerega se pritožnik očitno zavzema, namreč, da rastlina konoplja oziroma njeni proizvodi niso nevarni človekovemu zdravju oziroma so pretežno neškodljivi. Sicer so le direktive tisti akti, ki lahko zavezujejo države članice EU k implementaciji resolucije posamičnih odborov, resolucije same pa predstavljajo določeno vrsto pobud Evropskega parlamenta Evropski komisiji za pripravo zakonodajnega predloga, ki bo lahko ali pa ne sprejet v obliki direktive. Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje, upoštevaje dopolnjeno vsebino Predloga resolucije, ugotavlja, da Evropski parlament ne podpira vsesplošno pozitivnega mnenja o uporabi konoplje oziroma njenih proizvodov, zaradi česar pritožbena navedba, ki se dotika vsebine morebiti v prihodnosti sprejete direktive, ni utemeljena.

Količina zasežene droge (49 sadik oziroma 494,34 gramov) terja zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi za lajšanje zdravstvenih težav, kot to skuša prikazati pritožba. Še zlasti, ker iz obdolženčeve zdravstvene kartoteke izhaja, da je nazadnje bil pri osebnem zdravniku 16. 1. 2007, torej pred več kot desetimi leti.

Glede dovoljenosti pridobljenih podlag pritožbeno sodišče v zvezi z drugo odredbo opozarja, da se posameznikova zasebnost praviloma uresničuje v zaprtih prostorih, v pol odprtih in odprtih prostorih pa na način, da takšen posameznik s svojim videzom, obnašanjem ali drugimi ravnanji daje okolici jasno vedeti, da noče, da bi bila določena, na zunaj sicer zaznavna okoliščina v zvezi z njim razkrita. Ali so bile pridobljene podlage vsebinsko, informativno popolne in pravilne, je dejansko vprašanje, pri katerem je uvodoma opozoriti, da so standardi pri odkrivanju kaznivih dejanj nižji od standardov, ko so ta dejanja kasneje dokazovana. To je nenazadnje zaradi predhodnosti odkrivanja in naknadnosti dokazovanja logično, kot je logično, da odkrivanja kaznivih dejanj z višje postavljenimi standardi dokazovanja kaznivih dejanj ni mogoče ocenjevati. Proizvodnja kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je s tem izkazana, z namenom dajanja v promet pa po samem zakonskem opisu ni pogojena. Pogoj velja pri hrambi in drugih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, medtem ko naj bodo pri proizvodnji manjših količin prepovedane droge po zgornji praksi upoš

Iz povzetka obrazložitve napadene sodbe po presoji pritožbenega sodišča ni povsem jasno razbrati, ali je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, ker ugotavlja obstoj okoliščin, ki izključujejo protipravnost njunega ravnanja, kar bi utemeljevalo izrek oprostilne sodbe po 1. točki in ne po 3. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, za katero sta obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje, ali pa zato, ker ni dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta obtožena, kar utemeljuje oprostilni izrek po 3. točki 358. člena ZKP. Razlogi napadene sodbe nihajo med prvo in drugo navedenimi razlogi za izrek oprostilne sodbe, kar je sklepati tudi na podlagi obrazložitve napadene sodbe v delu, v katerem sodišče prve stopnje zastavlja vprašanje, ali bolniki, ki jim konkretni produkti iz konoplje, glede na njihove izpovedbe, pomagajo pri lajšanju zdravstvenih težav, nimajo pravice do primernega dostopa do teh produktov, kar nakazuje, da po stališču sodišča prve stopnje v takih primerih ne gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B.

Kljub temu, da je neto teža zaseženih rastlin konoplje znašala 234,68 grama, pa je potrebno pri presoji, ali je bil glede na količino prepovedane droge obtoženčev namen neupravičeno gojenje rastline konoplje za širšo uporabo (proizvodnja) ali pa le za lastno porabo, predvsem upoštevati, da je obtoženec posadil in gojil le štiri rastline konoplje, kar je nedvomno relativno majhna količina, ki sama po sebi še ne izkazuje, da je obtoženec prepovedano drogo proizvajal.

Revizija ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Določbe ZPPPD in Uredbe dajejo jasen odgovor, da je promet s substanco (konopljo), ki je opredeljena v seznamu iz Uredbe, prepovedan ne glede na obliko in količino, v kateri je dana v promet, razen v zakonsko določenih primerih, ki pa v obravnavanem primeru niso ne zatrjevani ne izkazani.

Samo dejstvo, da je obsojenec po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača.

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje mamil ni potrebno, da bi šlo samo za opremo, ki pomeni ustvarjanje substance mamila, dovolj je, da gre za opremo, ki je potrebna v neki fazi proizvodnje mamil.

Ker je vsaka konoplja, ne glede na (nizko) vsebnost THC, mamilo, je tudi gojenje industrijske konoplje praviloma kaznivo dejanje, razen, če ima pridelovalec dovoljenje Ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Pritožba nima prav, da je bilo mladoletniku sojeno v nenavzočnosti, saj je sodišče prve stopnje le ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 480. člena ZKP in ko je bil pri izvajanju teh dokazov navzoč njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je mladoletnika odstranilo z obravnave za čas, ko so se obravnavali njegova duševna razvitost, okolje in razmere, v katerih živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Pri takšni odstranitvi, čeprav začasni, mora biti sodišče posebej pozorno na morebitno dejstvo, da mladoletnik nima zagovornika, saj tudi v postopku proti mladoletniku navzočnost zagovornika ni vedno obligatorna. V takšnih primerih bi odstranitev mladoletnika pomenila kršitev pravice do obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 372. člena ZKP ter kršitev njegovih ustavnih pravic v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je mladoletnik A. P. ves čas postopka imel zagovornika, mu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa ni bil sojen v nenavzočnosti, saj je bil z obravnave le odstranjen iz že zgoraj navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki pritožbe