393. člen ZPIZ-1

V zvezi z zahtevo za priznanje starostne pokojnine, vložene v letu 2007, je treba uporabiti določbe ZPIZ-1, ker tožnik ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2000) ni imel lastnosti zavarovanca po tem zakonu. Ker je bila zahteva vložena v času, ko zakon ali mednarodni sporazum ni določal drugače, se je pri odločanju o zahtevi lahko upoštevala le zavarovalna doba, dopolnjena v zavarovanju pri zavodu (slovenskem) do uveljavitve tega zakona.

Za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je A. B. umrl kot pripadnik tuje vojske, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1.

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 109. členu ZPIZ-1 ni pomembno, da je M. K. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da imata tožnika, kot njegova otroka, pravico do družinske pokojnine, glede na to, da izpolnjujeta tudi druge pogoje.

Za odrekanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine osebi, ki pravico uveljavlja kot družinski član osebe, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja. Stališče, po katerem naj bi med pokojninami lahko izbral le zavarovanec, ne pa uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom, tega pa tudi ne zagotavlja stališče, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi le družinski član uživalca pokojnine.

Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 109. členu ZPIZ-1 ni pomembno, da je M. H. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je pred smrtjo pri toženi stranki dopolnil več kot devet let pokojninske oziroma zavarovalne dobe.

Ker je tožnik je z uveljavitvijo pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BIH že opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival, pri čemer mu je bila pri priznanju pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki, ne more uživati enake pokojninske dajatve v Sloveniji.

Za pridobitev pravice do vdovske in družinske pokojnine ni pomembno, da je O. M. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da bi morala tožena stranka ugotavljati tudi, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vdova in družinski člani po 110. in 115. členu ZPIZ-1.

Ker smrt pokojnega očeta, po katerem tožnika uveljavljata pravico do družinske pokojnine, kot pripadnika tujih vojaških enot (Bosne in Hercegovine), ni ovira za priznanje pravice do družinske pokojnine po slovenskih predpisih, imata tožnika ob izpolnjevanju pogojev po ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je imel lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih (in je dopolnil več kot pet let zavarovalne dobe).

Ker je tožnik z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že uveljavil pravico do pokojnine v Srbiji, ne glede na to, ali se mu v Srbiji pokojnina izplačuje ali pa mu je pravica prenehala, ne more na podlagi te iste pokojninske dobe pridobiti pravice do pokojnine še v Sloveniji,

Ker je tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje oziroma zavarovalna doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, enake pravice ne more uveljaviti še v Sloveniji.

Tožnici pripada pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je imel v času poškodbe lastnost zavarovanca tožene stranke in na strani katerega so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine.

ZPIZ-1 v 1. in 2. odstavku 177. člena določa pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja.