368. člen ZPIZ-1

Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V izpodbijanem aktu, s katerim je bilo odločeno, da se revidentov pokojninski načrt ne odobri, revidentova pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Iz četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na revidenta, jasno izhaja, da je predmet aktuarske potrditve pokojninski načrt kot celota. Ker ZPIZ-1 tudi ne vsebuje določb, ki bi aktuarsko potrditev pokojninskega načrta omejevale, je že na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 jasno, da obsega aktuarska potrditev celoten pokojninski načrt, torej tudi tisti del pokojninskega načrta, ki se nanaša na obveznost zagotavljanja kritja izplačil. Ker odgovor na izpostavljeno vprašanje o obsegu aktuarske potrditve revidentovega pokojninskega načrta izhaja že iz jasne zakonske določbe (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1), to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V posledici tega pa tudi ostala tri izpostavljena vprašanja, ki se nanašajo na formalno pomanjkljivost pokojninskega načrta, n

V pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki sta jo sklenili tožena stranka in sindikat družbe, je bila za zaposlene, ki jim je na dan podpisa pogodbe manjkalo manj kot pet let do izpolnitve prvega pogoja za upokojitev, predvidena možnost, da jim tožena stranka ne plačuje premij za prostovoljno dodatno zavarovanje, ampak je za njih predvidena ob upokojitvi možnost enkratnega izplačila v višini seštevka premij, ki bi jim jih v skladu s pokojninsko shemo tožena stranka do tedaj vplačala v njihovo korist, če bi bili vključeni v pokojninski načrt. Tožnik ni upravičen do plačila premij, ki naj bi jih prejel v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do upokojitve.